Pot v odraslost
Šolske hodnike in učilnice je včeraj po dveh mesecih spet napolnil otroški vrvež. In čeprav po vseh obveznostih konec šolskega leta tudi staršem odleže, ko nastopi počitniška ležernost in se vsakodnevni ritem malce umiri, pa sama proti koncu avgusta prav tako že težko čakam, da se znova začne pouk in v življenju spet zavlada kolikor toliko predvidljiva rutina.
Tudi v letošnjem šolskem letu se tako v osnovnih kot srednjih šolah obetajo nekatere novosti. V osnovnih šolah uvajajo nov koncept razširjenega programa, v okviru katerega želijo otrokom med drugim zagotoviti več gibanja. Omenjena sprememba je še kako dobrodošla, saj mnogi otroci danes že tako preveč časa ne samo v šoli, ampak tudi doma preživijo pasivno, tako da malo več gibanja zagotovo ne bo škodilo. Še posebno, kot poudarjajo tudi na ministrstvu za izobraževanje, ker raziskave kažejo visoko stopnjo korelacije med sproščenostjo in gibanjem ter zavestnim pristopom do učenja in njegovo uspešnostjo. Zato je pomembno, da z vzgojo, s katero jim bodo približali pomen vsakodnevnega gibanja, začnemo že pri najmlajših.
Z manj navdušenja so tako v šolah kot starši polnoletnih dijakov sprejeli spremembe, ki se nanašajo na nove šolske predpise, na podlagi katerih bodo morali starši dobiti pisno soglasje dijakov, če bodo želeli biti s strani šole obveščeni o dijakovem šolskem delu. In nekateri argumenti proti temu, da si bodo polnoletni dijaki po novem recimo sami pisali opravičila, niso povsem iz trte izviti. Kajti če imajo starši dolžnost preživljanja svojih otrok, dokler se šolajo oziroma do njihovega dopolnjenega 26. leta, potem imajo pravico tudi vedeti, kaj se dogaja v šoli. A po drugi strani se je treba vendarle zavedati, da gre pri polnoletnih dijakih za odrasle osebe. In da je mogoče vsaj pri osemnajstih letih vendarle že skrajni čas, da otroku začnemo zaupati. Danes imamo namreč starši možnost biti obveščeni prav o vsem, kar je vezano na otrokovo šolsko delo. Tako za otrokovo oceno izvemo, še preden se vrne iz šole. In ga tako prikrajšamo za priložnost, da sam prinese domov dobro novico o odlični oceni. Prav tako je s tem oropan za možnost, da najprej pri sebi premelje slabo oceno ali neopravičeno uro. In nič ni narobe, če kdaj pozabi domačo nalogo, tudi odraslim se zgodi, da kaj pozabimo.
In čeprav se starši še globoko v njihovo polnoletnost vedemo izredno zaščitniško do svojih otrok, se potem čudimo, da se jim nikakor ne mudi iz »hotela Mama«, ko se nam vendarle zazdi, da bi bili pa res že zreli za samostojnost. Z malce cinizma – recimo vsaj okrog njihovega štiridesetega leta.