Za Osolnik se zanimajo celo Rusi

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. avgust 2018 / 19:09

Hribovska kmetija Rožnik na Osolniku se že dlje časa prodaja. Gospodar Stanko Bukovec je maja dopolnil dvainosemdeset let in na kmetiji živi sam. Dela je veliko, za enega starejšega človeka preveč, pravi – in dodaja, da so bili med potencialnimi kupci pri njem celo Rusi.

Dobrih osemsto metrov nad morjem v medvoški občini je manjša hribovska vasica Osolnik, ki šteje le nekaj hiš, kmetij. Med pohodniki je zelo priljubljena. Najbolj znan prebivalec je Stanko Bukovec, Rožnikov Stanko. Na kmetiji, na kateri je gospodar od leta 1971, od očetove smrti, že več kot devet let živi sam. Letos je dopolnil 82 let in že pred časom so se skupaj s hčerama odločili, da dajo kmetijo naprodaj. Zanimanje je, kmetije pa še niso prodali. »Že kar nekaj časa prodajamo, pa bi jo vsak rad imel napol zastonj,« pravi Stanko Bukovec.

Dela od jutra do večera

Dela mu ne zmanjka. Zmotili smo ga, ko je z bližnjega pašnika v hlev gnal živino. »Običajno jih grem iskat med sedmo in pol osmo zjutraj, nazaj pa jih peljem okrog šestih zvečer. Čez dan je na pašniku vroče, veliko je muh ..., v hlevu pa je hladneje in za žival bolj prijetno. Imam dve telici, pet krav in pet teličkov. Včasih smo imeli okrog dvajset glav živine, izdelovali smo tudi maslo,« je pojasnil. Klepet sva nadaljevala na klopci pri hiši, prihajali so tudi pohodniki in kolesarji, ki se tam vpisujejo v knjigo Prijatelj Osolnika – in niso skoparili s pohvalami, kako priden in marljiv je Stanko in koliko dela ima. Takole je opisal svoj običajni dan: »Vstanem med pol šesto in šesto. Skuham zase, za mačka, psa, potem pa na delo. Prej sem kosil, sedaj pobiram sadje. V glavnem imam hruške. Treba je pripraviti hrano za živino, počasi bo treba začeti misliti na steljo za zimo pa na drva ... Imam tudi enajst kokošk in čebele, še devet panjev, imel sem jih tudi po dvajset, petindvajset. Dela ne zmanjka. Na nogah sem od 12 do 14 ur. Je kar dolg dan. Seveda sem zvečer utrujen, malo bolijo noge, a kar gre. Zaspim brez težav. S spancem res nimam težav.«

Sam si tudi kuha in peče kruh. »Najraje imam pečene bučke, kislo mleko, stročji fižol, pozimi ajdove žgance, krompir ... Veliko pojem sadja, meso pa imam na jedilniku le občasno. Jem bolj po starem. Imam nekaj vrta in kar dobro mi obrodi,« pove Stanko, ki je rad v družbi, zato mu ugaja, ko pridejo pohodniki ali kolesarji: »Ves dan po malem hodijo, tako da mi ni dolgčas. Rad se pogovorim.« Pri Rožniku je še vedno tudi telefonska govorilnica, verjetno ena najvišje ležečih še delujočih. »Še dela, a že dolgo nisem nikogar videl, da bi kam klical. Telefon smo dobili leta 1983, kmalu zatem telefonsko govorilnico.« Stacionarnega telefona nima več, da pa se ga priklicati na mobilnega. V hiši ima televizijo, ki pa je že dolgo ni priklopil. »Nazadnje sem jo gledal, ko so bili marca skoki v Planici,« je pripomnil in pogled usmeril proti cesti. Za njeno asfaltiranje se zavzema že dolgo, še od takrat, ko je bil dva mandata medvoški občinski svetnik. »Iz Sore do nas pelje cesta v dolžini pet kilometrov, slaba polovica je še makadamske. Večkrat povem, da sem bil že veliko po hribovskih krajih v bližnjih občinah in skoraj redko je, da do hiše ni asfalta, tudi če je bolj na samem. V nekdanji Jugoslaviji so se za ceste po hribih marsikje zavzemali tudi borci, pri nas ne.«

V dolino gre z avtomobilom. »Včasih se zapeljem do sorodnikov, v Soro, če je kakšna igra ... Kmalu bom moral znova zaprositi za podaljšanje vozniškega dovoljenja.« Dopusta praktično ne pozna: »Lani sem šel za dva dni s hčerko na morje, a mi je bilo dolgčas. Morje ni zame. Tudi včasih nismo hodili, sem pa veliko prehodil po hribih. Najraje sem doma. Na Osolniku je lepo, rad sem tukaj, tukaj sem bil tudi rojen ... Ni pa enostavno pri teh letih. K sreči mi pride pomagat prijatelj Martin.«

Rusi bi se na Osolniku ukvarjali s turizmom

Hčeri sta si življenje ustvarili drugje, tako da so se skupaj odločili, da bi kmetijo, ki ima okrog enajst hektarjev obdelovalnih površin in okrog 72 hektarjev je gozda, prodali. Pove, da se je pri njem oglasilo že kar nekaj potencialnih kupcev, do dogovora pa ni prišlo: »Zanimivo, da so bili pred kratkim na ogledu že tretji Rusi. In to mladi. S seboj so imeli prevajalca. Kot pravijo, bi se tukaj ukvarjali s turizmom. Sam bi rad videl, da bi šla tradicija kmetije naprej, in rajši, da bi ostala v slovenskih rokah.« In kam bi pot po prodaji vodila Rožnikovega Stanka? »Če bi bil kupec, s katerim bi se dalo dogovoriti, in da bi se razumela, bi še ostal tukaj in pomagal po svojih močeh, ali pa bi kupil manjše stanovanje v Škofji Loki,« je še povedal.

Najbolj pa si želi, da bi mu še naprej služilo zdravje. Lani je imel kar težko nesrečo s traktorjem, ki se je končala z nalomljenimi rebri, na kolenih je dobil 32 šivov, a se je k sreči vse dobro zacelilo. Ne preostane mu drugega, kot da se še vedno usede na traktor. »Je pa na srečo danes tudi po hribih lažje delati, kot je bilo včasih, ko še ni bilo mehanizacije,« je še dejal in odšel nazaj k delu.