Dragi odraščajoči mladinci!

Minilo je več kot dvajset let, odkar sva se veselila vašega prihoda, odkar smo vas previjali in se veselili vaših prvih korakov. Dvakrat gor in dvakrat dol – pa se veselimo vaših korakov v samostojno življenje. Takrat niti nisem vedel, kako zelo je življenje z majhnimi otroki fizično naporno. Ko danes opazujem mlade družine, predvsem kjer je razlika med otroki majhna, se mi nehote vrnejo spomini na vaše prve korake, kupe plenic, sprehode po vasi, lopatk in kanglic na morju, prvih smučanj, vstopa v šolo, prvih ocen, nastopov … Govorili so mi: majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi. Sem eden redkih, ki tega ne morem potrditi. Zelo veliko časa sem preživel z vami. Morda je to recept za današnje veselje.

Danes mi je lažje biti oče kot pred 18 leti. Z vami se lahko pogovarjam o šoli, ki je še pred vami, sprašujem vas, kako je bilo na počitniškem delu, kako boste preživeli preostanek počitnic, kaj vam je dobro in kaj slabo v naši družini. Predvsem se lahko pogovarjam in vas poslušam. Majhnega dojenčka lahko le začutiš in po starševskem instinktu pomagaš. Ko ste bili dojenčki, sem si včasih želel, da bi imeli na čelu majhen ekran, kjer bi pisalo, kaj pravzaprav hočete. Danes mi poveste, kaj si želite, kaj vam ni prav, s čim soglašate in s čim ne.

Zelo sem ponosen, da vam je uspelo razviti čut za sočloveka, najprej drug do drugega, do sošolcev, do vseh ljudi, ki nas obdajajo. Poleg šole imate hobije in počitniško delo. Ne vem, kako se je to zgodilo, vendar vsi imate delo, kjer vidite, kako zelo se lahko življenje obrne mimo naših želja. Videvate, kaj pomeni imeti otroka s posebnimi potrebami, in videvate, kako težko se lahko zaključi življenje. Zato vas občudujem, ker vam hude življenjske preizkušnje, ki jih spoznavate to poletje, vzbujajo sočutje, ponižnost in skromnost pred življenjem. Hvala, da svoja spoznanja delite z nama. Vesel sem, ker v vašem svetu niso samo telefon, računalnik, denar in kariera, temveč tudi spoštovanje drugih, odgovornost za vašo prihodnost, ker je vaša, in ne moja, pravzaprav mi je všeč tudi vaša občasna zmerna upornost meni. Vsega tudi ne vem o vašem najstniškem početju. Vem, da tudi že veste, da vam oče ne bo kupil novega avtomobila, ne bo vam zgradil hiše, niti vam ne bo plačal izleta na Karibe ali Novo Zelandijo. Nočem vas oropati vašega lastnega zadovoljstva in lastnega ponosa ob vaših uspehih. Materialno osnovo si boste verjetno zagotovili malo kasneje kot nekateri vaši kolegi. Bo pa bolj trdna. Še naprej bom neizmerno verjel v vas, vam zaupal ter vas spodbujal.

Lažje je tudi, ker ni več treba držati strogih meja. Zaradi tega ste se večkrat zelo jezili name. Moja edina naloga je bila, da sem ostal trden in miren. Želim vam veliko modrosti pri sprejemanju odločitev in pri sprejemanju vsega, kar bo prišlo. Moje in najine ljubezni ne bo nikoli zmanjkalo.