Spomin na bistriške talce

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Naklo / nedelja, 29. julij 2018 / 12:54

Julija leta 1942 je na bistriškem klancu umrlo 59 talcev, med njimi devet Bistričanov. Tudi letos so se poklonili spominu nanje.

Bistrica pri Podbrezjah – Tako kot leta nazaj so tudi letos počastili spomin na zločin na bistriškem klancu pod Žejami, ko je 25. julija 1942 v smrt omahnilo devet domačinov in dva dni kasneje še petdeset talcev, ki so jih pripeljali iz Begunj in med katerimi so bili tudi domačini. Na ta dogodek spominja bronasti spomenik na granitnem podstavku in granitni kvadri z imeni ustreljenih. Žal je bronasto plastiko trnovega cveta pred leti nekdo ukradel, nadomestila pa še ni.

Deževni oblaki so bili prizanesljivi. Nad Bistrico so spustili le nekaj kapelj dežja. Proslavo, ki je ena osrednjih v občini Naklo, je zasnovala in jo tudi vodila Milenka Jekovec iz Podbrezij, od koder so bili tudi drugi nastopajoči. Pevkam in pevcem cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom Nene Rion in Janka Kozjeka so se pridružili mladi recitatorji Nejc Purgar, Pija Drinovec, Maj Tavčar, Nika Drinovec, Gal Mihelič, Nina Drinovec, Marko Sajovic in Sara Kidan, ki so brali verze in prozo Simona Gregorčiča in Toneta Pavčka. Sodelovali so gasilci iz Podbrezij, Dupelj, Žej – Bistrice in Nakla ter praporščaki. Delegacija Zveze društev za vrednote NOB je k spomeniku položila venec. Milenka Jekovec je v pozdravni besedi med drugim povedala, da se je pred 76 leti na tem kraju končala začrtana življenjska pot očetov, sinov, bratov, stricev, dedov, sosedov, prijateljev in sovaščanov. »Z rojstvom so dobili domovino, ki naj bi jo čuvali in predali kasnejšim rodovom. Pa ni bilo tako. Fanatiki so zanetili vojno, zaigrali pamet in zdrav razum. Ostala je samo zblaznela horda vojaškega škornja, ki je vdirala v lepe slovenske vasi in doline, požigala, streljala in morila po naši domovini. V Bistrici so gorele hiše, v kanalu ob cesti je tekla kri, po dolini so odmevali streli v topel julijski večer,« je še povedala Jekovčeva in spomnila, da je človeški nasmeh, tudi v težkih trenutkih, najpomembnejši pri tkanju človeških vezi.