Dragoceni zaklad

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 21. julij 2018 / 10:28

»Ime mi je Luka Podlipnik, star sem šestnajst let in prihajam iz Slovenije, natančneje iz Rateč. Rateče mejijo z italijansko in z avstrijsko mejo. Tako sem že od malih nog odraščal v kraju, kjer se prepletajo različne kulture. Zato je bila nedvomno pravilna odločitev, da sem po končani Osnovni šoli Josipa Vandota Kranjska Gora odšel na Zvezno gimnazijo in zvezno realno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Celovec, pravljično mesto, polno najrazličnejših kultur, mi je prav posebno pri srcu in mi daje še dodatno motivacijo za pisanje. V zadnjem času sem zelo aktiven na literarnih natečajih, pri katerih dobivam priznane nagrade. Najrajši pišem pesmi, eseje na aktualne teme, črtice ... Ravno zato sem se odločil, da v letošnjem letu izdam trojezično knjigo z naslovom Dragoceni zaklad. Sprva je knjiga nastala v okviru natečaja, ki vsako leto poteka v Schwanenstadtu, nato pa sem se ob želji prijateljev, priznanih koroških in slovenskih literarnih umetnikov odločil za natis knjige. S pomočjo sponzorjev sem knjigo izpopolnil in jo dal tiskati. Knjiga je uspešno nastala in se bo predvidoma prodajala že septembra, v knjigarnah v Avstriji. Najverjetneje pa se sprašujete, kaj sploh pomeni naslov Dragoceni zaklad in kako sem pravzaprav dobil idejo za pravljico. Ideja se mi je prikradla nekega zimskega večera. Ob družbi prijateljev sem gledal prečudovito, večerno nebo, na katerem se je lesketalo polno zvezd. Med njimi tudi zvezda jutranjica. Nato sem kar hitro prišel do spoznanja, da je prijateljstvo kot zvezda. Je nekaj, kar ne bo nikoli ugasnilo, da je tam tudi takrat, ko je ne vidimo, da je torej simbol prijateljstva, kar je nekaj najdragocenejšega na svetu, za kar je vredno žrtvovati življenje. Iz te ideje je nastala trojezična pravljica z naslovom Dragoceni zaklad.«

Tako je svoj knjižni prvenec, ki prihaja med bralce, predstavil Luka Podlipnik, dijak iz Rateč. Dodana vrednost te prisrčne pravljice, ki jo je avtor tudi sam ilustriral, je v tem, da je trojezična. Kot taka se uvršča med tista dejanja, ki krepijo sodelovanje med tremi narodi, ki sobivajo v vse bolj povezanem prostoru med Gorenjsko, Koroško in Kanalsko dolino. Uvršča se tudi v tisto vejo slovenske književnosti, ki nastaja v zamejstvu, uveljavlja pa se zlasti v nemškem jezikovnem prostoru, kamor so ji pot odprli trije koroški pisatelji slovenskega rodu: Peter Handke, Florjan Lipuš in Maja Haderlap. Mlademu avtorju želimo, da bi šel po njihovih sledeh.