S poti po »Jugi«

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 21. julij 2018 / 10:29

Jugoslavije zdaj že četrt stoletja ni več. Tistemu, kar je nastalo na njenem nekdanjem ozemlju, pa nekateri rečejo kar Juga. In moram reči, da je lepo in nadvse zanimivo potovati po državah, ki so iz Jugoslavije nastale …

Jugonostalgični »trip«

Mnogi se še spominjamo maturantskih in drugih izletov v kraje, v katerih so se zgodila inicialna dejanja Titovega režima in jih je bilo treba po vojni desetletja obiskovati in častiti. Kako pa je, ko tako romanje ni več obvezno, ampak temelji na prostovoljni odločitvi? Po nedavni izkušnji moje družine je lahko zelo lepo in poučno. Z avtodomom smo se odpravili na desetdnevno potovanje. Naj ga povzamem zelo na kratko tako, da navedem le kraje prenočevanja v avtokampih. Nanizali smo te: Plitvička jezera, Jajce, Mostar, Kanjon Tare in Durmitor, črnogorska riviera (Petrovac na moru, Buljarica), Pelješac (Ston). Plitvička jezera so še vedno pravi biser, posebno če si za obisk vzameš vsaj pol dneva. Sokolski dom v Jajcu, v katerem se je zgodilo drugo zasedanja Avnoja, mi je bil to pot bolj simpatičen kot prvič. V Mostarju je seveda treba obiskati njegov sloviti most in preveriti, ali njegovi po vojnem razdejanju ponovno sestavljeni kamni res držijo težo preštevilnih turistov. A kaj bi most brez slikovitih ulic, ki do njega vodijo in si v njih privoščiš tudi res enkratne »ćevape« v eni od »ćevabdžinic«. Od Mostarja smo se peljali na vzhod do doline Sutjeske, se ustavili pri spomeniku na Tjentištu in nadaljevali po neverjetno slabi cesti iz Foče do črnogorske meje v kanjonu Tare. Razložijo nam, da je cesta žrtev spora me Republiko Srbsko, ki hoče Taro zajeziti in potopiti z novo hidroelektrarno. Črna gora pa temu nasprotuje in hoče reko, ki jo oglašuje kot edino še pitno v Evropi, kot tako tudi ohraniti. Na Tari obvezni rafting. Potem pa z avtodomom po ozki, a slikoviti in ves čas asfaltirani cesti čez Durmitor. Vzpona na Bobotov kuk to pot ne zmoremo, tudi ferato, ki so jo nad Sedlom zgradili Slovenci, prihranimo za naslednjič. Skozi Žabljak, ki bi bil vreden postanka, se le zapeljemo. Dovolj je celine, gremo na morje. Nato na črnogorski obali, kot se za te kraje najbolj spodobi, ne delamo nič, le uživamo. Sledita še dve dolgi vožnji proti domu, prva do Pelješca, druga čez delto Neretve do Ploč in od tu po avtocesti do Slovenije. / Dodam še nekaj splošnih opažanj. Nisem kmet, a sem navajen vožnje po deželah, kjer so kmetijske površine ob cesti v celoti obdelane. Ko se voziš skozi Liko in po zahodni Bosni, pa te v oči dobesedno bodejo širne zapuščene planjave z visoko nepokošeno travo. Očitno je, da so bile nekoč obdelane, zdaj pa je že dolgo vse zapuščeno. So to polja Srbov, ki so zbežali med Nevihto (1995), ali tudi sicer ni ljudi, ki bi jih obdelali? Če ne pokosili, pa vsaj popasli. To je tudi vprašanje dotičnim državam, ki dopuščajo tako porazni pogled. Druga zaznava te vrste se tiče predvsem Črne gore in srbskega dela Hercegovine. Smeti, povsod smeti! Ob cesti, na plažah, tudi okoli hiš in drugih stavb, res povsod. Očitno je, da domačini še niso »vzeli« sodobne ekološke zapovedi, da je treba smeti pobirati in odvažati, še raje pa manj ali sploh ne smetiti. Še čudno, da zmorejo razmeroma visoko stopnjo finančne discipline. Hrvaška s kuno tako in tako, sicer ne bi bila v EU. BiH ima konvertibilno marko (dve za en evro), Črnogorci so si od Evropske banke izposodili kar naše evre. Bosna je poceni, Črna gora nič več, Hrvaška je vse dražja. Sicer pa so države na območju »Juge« vredne obiska, prvega ali ponovnega.

Velika avstrijska nagrada

»Posluževati se slovenščine na Koroškem je plavanje proti toku, a to, se mi zdi, mora biti a priori osnovno načelo človeka, ki se spušča v pisanje.« Tako je prepričan avstrijski pisatelj Florjan Lipuš (1937), ki bo 1. oktobra prejel veliko avstrijsko državno nagrado (der Große Österreichische Staatspreis), najvišje avstrijsko priznanje na področju kulture, enakovredno našim Prešernovim nagradam. Ob tej novici je Peter Handke (1942), najbolj znani avstrijski pisatelj slovenskega rodu in tudi sam dobitnik te nagrade, izjavil: »Hvaležen sem, da je končno prišlo do uvida, da ima v Avstriji tudi drug jezik, ne le nemščina, svojo domovino kot literarni jezik. Koroška je domovina Florjana Lipuša in resnično sem vesel, da sva sodobnika.«

Zmagali Francija in Rusija

»Pred leti sem govoril, da bo to eno najboljših svetovnih prvenstev doslej, zdaj lahko rečem, da je to najboljše prvenstvo doslej. Velika hvala Rusiji, ruski vladi, predsedniku Vladimirju Putinu in vsem drugim, ki so zaslužni, da smo priča velikemu spektaklu. Rusija se je s tem prvenstvom izstrelila med nogometne države.« S temi besedami je predsednik Mednarodne nogometne zveze Fifa Gianni Infantino pohvalil svetovno prvenstvo v Rusiji.