Josipina Urbančič Turnograjska

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. julij 2018 / 09:36

»Zakaj torej ostaja Josipina Turnograjska še vedno obrobje slovenskega zgodovinskega spomina, ko bi morala tvoriti njegov osrednji del? Zakaj se v današnjih časih slovenski narod, ki bi se moral ponovno vprašati o pomenu in vlogi slovenske nacionalne identitete, ne ozre po njenih pogledih in prepričanjih? Zelo jasno je namreč zapisala bolgarskemu prijatelju K. D. Petkoviču nacionalno idejo: »O da bi naša mlada 'Slava' razcvetela se tako, ko se nje sestra, slavna Gerčka, da bi šinel u nje spijoče sinove 'žarek nebeški', da bi se zavedali svojih moči, svoje naloge, da bi u bratskoj slogi se zbližali bolj - dovršenosti cilju svetomu! To moja želja, to želja vsakoga pravoga 'slavjana'!« Josipina je torej želela ljudi prepričati, da so vsi, ne glede na socialni sloj, svobodni pripadniki slovenskega naroda. Po njenem mnenju si nacionalno zavest o pripadnosti slovenskemu narodu Slovenci, zlasti kmetje, lahko oblikujejo z ohranjanjem običajev, šeg in navad, učenjem slovenskega jezika, branjem literature v slovenščini, s spoznavanjem zgodovine samega naroda in njegovega ozemlja. Skozi njeno literarno ustvarjanje se poudarja pomembnost zavesti, da posameznik pripada državi, domovini in je vzgojen v duhu ljubezni do svojega jezika. Vsak posameznik z načinom svojega življenja kreira in vpliva na oblikovanje nacionalne identitete, zato mora biti vedno aktiven člen družbe in si ne sme dovoliti, da je pasiven, saj to vodi posredno v sprejemanje tujega pritiska in s tem se dopušča izginjanje slovenske narodne zavesti. Če pa človek nima domovine, je v svojem duhu mrtev, mrtva je tako tudi njegova osebna identiteta, saj je nacionalna identiteta sestavni del osebne. To misel je leta 1852 še podkrepila: »Namesto toga pak zmiraj moramo z žalostnim sercem gledati, kako malo še razumejo Slovenci 'kako i kam'! Kradejo si sami srečno napredovanje, jedni o nerazumlenju svoje naloge, drugi o sebičnosti itd.! Žalostno mi serce, da mi ta zavest, da jo moram izreči! Ali tako je! Manjka jim še 'žarka iz neba'! Bog naj jim ga da! Da bi se mogli spolniti moji 'uzori' zastran 'Slavjanov' - drugače bi bilo.« (Str. 51)

To je odlomek iz razprave Mire Delavec Touhami, ki si že dolgo prizadeva za vrnitev svoje rojakinje Josipine v slovensko duhovno življenje. Leta 2004 je o tem govorila na Glasovi preji, 1. 6. 2018 pa na simpoziju, čigar knjižna izdaja je zdaj na voljo. Josipina nam sporoča: »Kdor dušno živi, ne umrje!«