Ena krava, dve kravi, tri krave ...

Indijec Abdul Moin Khan je prišel v Slovenijo pred dobrimi desetimi meseci, a se nasmejani in sproščeni 29-letnik iz Kolkate že čez nekaj dni vrača domov. V Slovenijo se bo morda vrnil, a le še na obisk.

Kranj – Odkar je v Sloveniji, Abija, kakor ga tudi kličejo, velikokrat vprašajo, kje je našel Slovenijo. Kako to, da se je odločil, da pride ravno v sem. Največkrat odgovori navihano, da jo je izbral zato, ker rad je piščanca, Slovenija pa na zemljevidu spominja na kokoš. Potem nadaljuje resneje. »Seveda zaradi dela. Pa tudi prijateljev.«

Zapletena slovenščina

Abi prihaja iz Kolkate, ima še dva brata in sestro. Govori tekoče angleško in hindujsko. Tudi italijanščina mu ni delala težav, sedaj jo je že malo pozabil, pravi. Nekaj malega zna špansko, kakšen stavek pove celo v nemščini. Slovenščina pa mu dela preglavice. »Žal mi je, da bom to rekel,« se opraviči vnaprej, potem pa označi slovenščino kot grozno – zase. »Ker je ena krava, dve kravi, tri krave …« Izgubi se v sklanjatvah. Zanj nimajo smisla. »Angleščina je lažja. Nima dvojine. Za Slovence je seveda lažje, ker ste bili v to jezikovno kulturo rojeni,« še doda. Malo sicer razume slovensko, kar se je besed naučil med delom; potem pa pozorno spremlja govorico telesa posameznika in poskuša razumeti kontekst.

Študiral je hotelirstvo

Vrnimo se k njegovemu znanju italijanščine in španščine. Abi je v preteklosti namreč delal na velikih križarkah. Doma je zaključil študij hotelirstva, čeprav se je najprej vpisal na študij računalništva. Hitro si je premislil. Po končanem študiju je odšel v New Delhi in našel delo v hotelu s petimi zvezdicami. Nadaljeval je v luksuznih hotelih domačih in tujih hotelskih verig. Bil je natakar, butler, počasi napredoval po karierni lestvici, ko se je ponudila možnost, da bi odšel v Evropo, kjer bi delal na križarki. Zamikalo ga je. Uspešno je opravil 25-dnevni pripravljalni trening in začel v Italiji, v Savoni, na eni od znamenitih Cost. Med križarjenji je spoznal zanimive ljudi, med njimi tudi Slovence. Razvila so se prijateljstva in nekatera so se ohranila. Pred slabima dvema letoma pa je začel razmišljati, da bi poskusil dobiti delo še kje drugje – odločil se je namreč, da bo s križarkami zaključil. Beseda je dala besedo in potem je čakal na sporočilo iz Slovenije, da se je zanj našlo delo. A je kar trajalo, pravi Abi. Najprej naj bi delal v okolici Bleda, potem se to ni izšlo; se je pa pokazala možnost na Šmarjetni gori nad Kranjem, v Hotelu Bellevue, kjer Abi sedaj pomaga v baru in dela v kuhinji. Tudi živi na Šmarjetni gori. Pravzaprav bi lahko rekli že, da je živel, saj se sredi julija vrača v Indijo. »Na žalost ne bom ostal v Sloveniji,« pove. Potekel mu bo delovni vizum, in čeprav mu je Slovenija prirasla k srcu, Kranj sam pa mu je tudi všeč, tu pač ne vidi prihodnosti niti možnosti napredovanja. Vrača pa se tudi zaradi korenin. Ljudje so bili do njega vedno prijazni, a si želi na svoje.

Slovenija je bila zanj dobra izkušnja. Postal je bolj zrel, umirjen, razmišlja na glas. Tudi o Slovencih si je ustvaril mnenje. Svoje, poudari. Hitro je ugotovil, da se Gorenjci razlikujejo od Ljubljančanov. Na splošno pa meni, da smo precej zaprti in znamo biti sebični. »Takšno je pač moje mnenje,« še enkrat ponovi.

Sam je družaben in odprt človek in se je vedno skušal spoprijateljiti s kom, a opaža, da je vse precej lažje, če si le turist. Doda, da je na potovanju spoznal ogromno ljudi in na koncu ugotovil, da so ljudje povsod enaki, samo barva kože je drugačna.

Dogovorjene poroke

Zanimalo nas je, ali ga morda doma čaka dekle. Mimogrede smo ga povprašali še, kako je z dogovorjenimi porokami v Indiji. Izven mest, na deželi, so še prisotne, razloži. Podražimo ga, ali se njemu lahko zgodi, da ko se vrne domov, ga starša presenetita s kakšnim takšnim načrtom. Zasmeji se. »Mislim, da ne. Sta precej odprta človeka.« Tudi če bi se vrnil z Evropejko, bi razumela.