Razsvetljenje pri vojakih

Bi se Bog smejal ali jokal?, 1. del

Lukova zgodba je, tako ali drugače, tesno povezana z drugo svetovno vojno. Takrat je izgubil očeta. Kje točno je padel in v kateri vojski, ni nikoli izvedel. Mama, ki je bila noseča, se je zatekla na eno od kmetij, kjer so ostale same ženske in so krvavo potrebovale pridne roke. Moški so šli v borbo, dva sinova pa so Nemci odpeljali s seboj na italijansko-francosko mejo. Nista se več vrnila.

»Pravili so mi, da le najmlajša, Francka, mame ni bila čisto nič vesela. ''Že tako in tako nam zgodaj spomladi primanjkuje hrane'', je godrnjala. Vseeno so se tri domače ženske na koncu dogovorile, naj mama ostane, saj jim je tudi notranji glas govoril, da bi storile velik greh, če bi jo vrgle čez prag. Mama je morala kljub obilnemu trebuhu garati od jutra do večera. Šele ko so bile ženske zadovoljne z njenim delom, je lahko sedla za peč ter si privoščila skodelico nadrobljenega kruha v mleku. Rodil sem se 12. aprila leta 1944. Mama je menda samo počepnila v slamo v hlevu, že sem spolzel iz nje. Niti glasu ni dala od sebe. V čebru, v katerem je bila voda za živino, me je za silo umila, potem pa me je ena od žensk zavila v predpasnik ter odnesla na peč. Bile so vesele, da se je rodil hlapec, ki jim bo že čez nekaj let lahko pomagal pri različnih kmečkih opravilih. Mami so dovolile, da je lahko izjemoma zlezla na peč, kajti tresla jo je mrzlica. Nekaj je šlo narobe, saj je dobila visoko vročino. Kljub temu me je dojila, njene solze, ki so kapljale name, so me, očitno, pomirjale, saj sem ves ostali čas, ko nisem bil pri njej, spal. Potem pa se ji je začelo zaradi vročine blesti. Še sreča, da je zarana šla mimo hiše skupina partizanov, med katerimi je bil tudi študent medicine, doma iz okolice Novega mesta. Pri mami je ostal do večera, jo zavijal v mokre rjuhe in jo silil, da je pila kamilični čaj, v katerega je stresel neki prašek. Ženskam je bilo vseeno, kaj se z njo zgodi. Francka, ki je imela komaj 16 let, se je name proti pričakovanjem zelo navezala in bi ji bilo kar prav, če bi mama umrla. To se ni zgodilo. Je pa mama čez kakšne tri tedne izginila. Eni so govorili, da je šla v partizane, drugi, da je že kje padla in tam tudi obležala ter nato umrla. Dosti se ni nihče vznemirjal, saj se je redno dogajalo, da so ljudje danes bili, jutri jih pa ni bilo več.

Meni je bilo vseeno. Tako in tako je bilo vse, kar sem počel, da sem jedel in spal. Poleti so me ženske odnesle s seboj na njivo. Klicale so me ZLF. To so bile prve črke njihovih imen. Četudi jim je župnik takšno pačenje prepovedal, ker ni bilo krščansko, ga niso ubogale. Zofka je bila najstarejša, Franckina babica in Lenčkina sestra. Bila je zelo ukazovalna, če je drugi dve nista ubogali, je ves teden pestovala užaljenost. Bila je tudi edina, ki me je tepla. Takrat je kričala name, da sem ''prekleti pankrt'', ki živim na račun njenih žuljev.

Življenje se po vojni ni dosti spremenilo. Četudi so ženske upale, da se bodo moški vrnili, se to ni zgodilo. Edini, ki je dal glas od sebe, je bil Franckin brat, ki se je leta 1952 oglasil z razglednico iz Kanade. Kako je prišel tja in kaj je tam počel, ni nihče vedel. Šele leta 1978 se je pri nas oglasil neki Gregor, ki je trdil, da je njegov sin. Kaplan je znal nekaj malega angleško, tako da se je z njim pomenil. Povedal je, da je bil njegov oče premožen zidarski mojster, imel je tri sinove. Žal je po spletu nesrečnih naključij utonil, ko so ga prijatelji vzeli s seboj na jadrnico. Spominjam se, da je s seboj prinesel posodo z njegovim pepelom. Potem ga je raztrosil v bližnjem gozdu, med smrekami. Še dolgo si ni nihče upal iti tja, ker nas je bilo strah ob misli, kaj če ta nesrečni človek tam okoli straši. Gregor je sicer obljubil, da se še kdaj vrne, a obljube do danes ni izpolnil.

No, pa da se vrnem nazaj, v mlada leta. Star sem bil devet let, obiskoval sem tretji razred, ko je umrla stara mama Zofka. Po njeni smrti je bilo vzdušje v hiši malo boljše. Nič več nismo vsak večer molili in tudi palica ni pela za vsako malenkost. Nihče več se tudi ni brigal, da bi mi našel mamo. Francka se je preselila v sobo svoje babice ter me vzela s seboj. Spala sva v isti postelji. Ni me motilo, saj sem zaspal že, ko sem se z glavo dotaknil blazine. Ko sem bil v osmem razredu, se je prvič zgodilo, da me je stisnila k sebi na tak, čuden način. Bil sem velik, preklast fant, telo je bilo polno mišic, saj se nisem ''šparal'' pri delu. Objemi niso ostali brez posledic. Francka se je začela debeliti in naslednjo pomlad, leta 1960, le tri dni pred mojim rojstnim dnevom, je rodila sina. Če sem odkrit, se sploh nisem zavedal, da sem bil jaz tisti, ki ga je zaplodil. Bil sem precej kratke pameti v teh rečeh. Spominjam se le, da se je moje telo po tistem, ko sem se obrnil k Francki, zelo dobro počutilo. To pa je bilo tudi vse. Le Lenčka, četudi je bila že zelo stara, malo bolj počasne pameti in na pol slepa, je točno vedela, kaj se je zgodilo. Ženski sta se začeli grdo gledati in Lenčka je, če je le mogla, pljunila moji ''mami'' v obraz. Toliko časti pa je le imela, da je po vasi raztrosila govorice, da se je Francka poonegavila z enim od lovcev, ki so prihajali iz Ljubljane in se pri nas ustavljali na kozarčku žganja. Resnici na ljubo: tudi se je, le da takrat še nisem dosti dal na te reči, ki so se dogajale med moškim in žensko. Francka je bila moja mama, zelo sem jo imel rad in mislil sem, da je bilo to, kar sva počela, pač moja dolžnost.

Pri dobrih 18 sem potem šel k vojakom. Najprej v Mostar. Tam sem se spoznal s Samirjem. Najino srečanje je bilo nekaj posebnega: za dobrodošlico so me stari vojaki zvezali in mi potem tiščali glavo v škaf, v katerem so si pred tem vsi umili zasvinjane noge. Samir je brcnil v škaf. Če ne bi, bi verjetno umrl, ker sem zaradi šoka in strahu zajel vodo v pljuča in potem nisem mogel dihati. Postala sva prijatelja. Kar naprej je sanjal o Sloveniji, kako se bo preselil v glavno mesto, igral nogomet, imel lepo hišo, veliko lepih deklet in polne žepe denarja. Bil je prepričan, da je pri nas doma Indija Koromandija. Ko sem mu pripovedoval o življenju v moji vasi, mi ni verjel. Besede, ki jih je poslušal, so zvenele tako, kot da je v Sloveniji še slabše kot pri njih doma. To pa se mu je zdelo nemogoče.

V vojski sem se tudi ''izobrazil''. Pa ne mislim tega, da sem postal izvrsten kuhar! To je bilo postranskega pomena. Spoznal sem, kaj je to seks, takrat smo mu še rekli ''fuk''. Postalo mi je tudi jasno, kaj sva s Francko, mojo drugo ''mamo'', v resnici počela. Razsvetljenje ni bilo lahko! Gnusil sem se sam sebi, a tega, kar se je zgodilo, v glavi nisem mogel izbrisati. Tisti otrok, ki se mi je cmerav in smrkav valjal pod nogami, preden sem šel služit domovini, je bil moj sin! Sin! Prmejduš! Tudi zato, da se mi ne bi bilo treba vračati domov, sem Samirjev predlog, da mu v Ljubljani najdem stanovanje, sprejel z obema rokama. A lažje je bilo sanjariti kot živeti sanje. Ker nisem imel nobenega denarja, niti nisem vedel, kje in kako bi tisto stanovanje našel, sem bil prisiljen, da se vrnem k Francki. 'ZLF, kako sem te vesela!' mi je pritekla naproti. Tisti frdaman otrok, ki je tekel za njo, pa se mi je že od daleč smejal in čebljal: ''Stlic, maš liziko?''

S Francko si nisem upal spregovoriti o tem, da sedaj točno vem, kaj se je v tisti izbi dogajalo. Zelo mi je bilo nerodno. Ona pa tudi ni nič več tiščala vame in nobenega namena ni imela, da bi se me dotikala. To me je malo potolažilo, kajti pod nobenim pogojem me ne bi več spravila v svojo posteljo. Nagonsko sem vedel, da oba veva, koliko je ura, a sva se obnašala, kot da ne veva, kaj se nama mota po glavi …«

(Konec prihodnjič)