Profesorje so spoštovali in se jih bali

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Razvedrilo / / 15:03

Prišle so razposajene in nasmejane, držale so se pod roko in se hihitale. Zdelo se je, kot da so se vrnile v čas pred petdesetimi leti – v čas, ko so bile še dijakinje Srednje ekonomske in upravno-administrativne šole Kranj.

Ob petdeseti ob­letnici mature so se ponovno srečale: trinajst gospa – večinoma Gorenjke, le dve Izolčanki – je v gostilni Kot v Kranju ob poznem kosilu obujalo spomine na čase, ko so fantje še pristopili do deklet in jih povabili na zmenek; na čase, ko še ni bilo mobitelov, da bi se zaljubljali le virtualno.

V razredu so bila sama dekleta, bila so prva generacija upravno-administrativne šole, ki je danes ni več. Kot pravi organizatorka srečanja Irena Furlan, jih je bilo v prvem letniku trideset, a v drugega jih je napredovalo le šestnajst. Prvih deset let po maturi so se redno srečevale vsako leto, nato na pet let. Ob tokratnem jubileju so manjkale le tri: dve sta bili zadržani, Branka Guček pa je pokojna. S svojim obiskom so nekdanje dijakinje počastili tudi trije profesorji: Milan Ahačič, ki je poučeval zemljepis, profesorica stenografije Vera Žnidaršič in Anton Podpečan, ki je predaval strojepisje, stenografijo in javno upravo. »Veliko nam pomeni, da so se srečanja udeležili tudi trije profesorji. To nam da vedeti, da v šoli nismo bile le številke.«

Njihova razredničarka je bila Vera Klavora. »Vsako leto nas je peljala na morje. Imele smo občutek, da nas ima rada, saj smo bile vendarle pridne, edino v četrtem letniku smo na izletu v sobi kadile. Vera nas je zalotila in sledilo je dolgo predavanje o škodljivosti kaj­enja ... «

Po šolanju so se večinoma takoj zaposlile. »Tedaj ni bilo problem dobiti službe – služba je iskala nas in ne mi nje. Delale smo v tajništvu ali računovodstvu, opravljale smo poklic, ki se mu danes strokovno reče poslovni sekretar,« pove Irena in nadaljuje: »Danes in nekoč – pravzaprav je vse drugače ... Nekoč smo hodili na ''randije'', v kino, obiskovali smo folkloro, nismo bili sužnji tehnologije, predvsem pa smo gojili vrednote in spoštovanje do ljudi. In profesorjev smo se bali. Danes tega ni več, danes imajo učitelji strahospoštovanje do učencev – narobe svet.«