Petričevi Spomini in spoznanja

Izšla je knjiga Ernesta Petriča z naslovom Spomini in spoznanja, v kateri avtor na več kot petsto straneh opisuje svojo pot pravnika, diplomata in politika – od sodelovanja v Kavčičevi vladi do slovenskega osamosvajanja in dela v samostojni državi.

Bogato kariero diplomata, politika in pravnika, strokovnjaka za mednarodne odnose dr. Ernesta Petriča je nemogoče popisati v nekaj stavkih. Kot je na sredini predstavitvi knjige Spomini in spoznanja na gradu Jable v Loki pri Mengšu dejal Hanzi Filipič s celovške Mohorjeve založbe, ki je izdala Petričevo delo, bi zgolj najkrajši popis pomembnih mejnikov kariere 81-letnega Tržičana obsegal najmanj dve gosto tipkani strani.

Ne preseneča torej, da se Spomini in spoznanja raztezajo čez obsežnih 560 strani. V dvanajstih poglavjih Petrič popisuje, kot pravi sam, tisto, »kar sem doživel in kakor sem doživljal« v svoji dolgoletni karieri. Knjiga se odpre z obdobjem vlade Staneta Kavčiča, v kateri je Petrič sodeloval kot član izvršnega sveta skupščine in odigral pomenljivo vlogo ob kandidaturi za člana predsedstva SFRJ, ki je postala znana kot akcija 25 poslancev.

V naslednjih letih ga je karierna pot vodila v diplomatske vode. Deloval je v različnih organih pri Organizaciji združenih narodov, v OECD, še v času nekdanje Jugoslavije je bil veleposlanik v Indiji, nato pa je v prvih letih po osamosvojitvi še pred mednarodnim priznanjem ključno prispeval k vzpostavitvi diplomatskega predstavništva v Washingtonu. »Začeli smo v hotelski sobi, tako rekoč iz nič, imeli smo še jugoslovanske potne liste,« se spominja tistih napornih let, na katera pa ga vendarle vežejo lepi spomini, polni anekdot, ki jih tudi popisuje v knjigi. V spominu mu je ostal tudi obisk pri takrat že odhajajočem predsedniku Georgu Bushu starejšemu v Beli hiši. Petrič je bil sploh prvi Slovenec, ki je uradno prestopil prag palače ameriških predsednikov.

Pečat je kot univerzitetni profesor pustil pri generacijah študentov, pa tudi kot ustavni sodnik in predsednik Ustavnega sodišča, kot svetovalec predsedniku republike pa je aktiven še danes. Na vprašanje, kakšne bi morale biti usmeritve oziroma »velike teme« slovenske zunanje politike po tem, ko smo že dosegli največje cilje, kakršni so vstop v EU in NATO, odgovarja umirjeno: »Velikih tem ni, in prav je, da jih ni, ker to pomeni, da smo vse velike cilje že dosegli. Imamo svojo vlogo v tem delu Evrope in na Balkanu, kar je prav. Slovenija velike vloge v Afriki pač ne more imeti. Skrbeti moramo za svoje interese, imamo usodo v svojih rokah. Precej izzivov nas čaka doma, rešujmo jih,« pravi strokovnjak za zunanjo politiko, ki se je dotaknil tudi ta trenutek še najbolj perečega problema zunanje politike – arbitraže o meji s Hrvaško. »Arbitraža je bila zgodovinska priložnost, da bi se dolgotrajen spor končal, če ne bi dali Hrvaški sami priložnosti, da se izvleče.«

O pomembnosti Petričevega dela za Slovenijo pričajo tudi ugledni gostje iz sveta prava in diplomacije, ki so se udeležili predstavitve knjige na Centru za evropsko prihodnost na Jablah. O knjigi sta spregovorila tudi recenzenta dr. Andrej Rahten in dr. Marko Pavliha. Kot pravi Rahten, Petričevo delo ni le avtobiografska pripoved, temveč bo ostalo »kažipot za prihodnje rodove slovenske diplomacije«. Pavliha pa je k temu dodal Petričevo temeljno vodilo, ki ga je in ga še usmerja v njegovem delovanju: da je pravo brez pravičnosti kot telo brez duše.