Naborjet

Majhna občina Naborjet - Ovčja vas/ Malborghetto - Valbruna je v Kanalski dolini, kjer se slovenska manjšina še vedno bori za sredstva, da bi v vrtcih in šolah ohranili tudi slovenščino. Iz Kranjske Gore je do tja komaj 30 km.

Po prvi svetovni vojni so ti nekdaj avstro ogrski kraji pripadli Kraljevini Italiji, in tam, kjer se je nekdaj govorilo furlansko, slovensko in nemško, je italijanščina, jezik številnih priseljencev, začela izpodrivati druge tri. Naborjet, ki ima okoli tisoč prebivalcev, je že več kot desetletje tudi festivalsko mestece. Tržaška Glasbena matica deluje v kanalski dolini že štirideset let in je bila pobudnica za nastanek mednarodnega festivala »Tomaž Holmar« za učence klavirja in harmonike. Ime festivala je spomin na slovenskega duhovnika, organista in pevovodjo, ki je bil leta 1862 rojen v Vodicah pod Šmarno goro, po orglarskih izpitih nekaj časa služboval v Kamniku, v Grebinju na Obirskem, od leta 1911 pa v Žabnicah / Camporossu, kjer je 1937 tudi umrl. Bil je zelo zaveden Slovenec, ki je pisal o glasbenih vprašanjih in veliko storil na narodno zavest v Kanalski dolini.

Naborjet je včasih varovala trdnjava, ki so jo visoko nad krajem zgradili Habsburgi, da bi sotesko pod njo obranili pred Benečani. Med 14. in 17. majem 1809 se je stotnik avstrijske vojske Friedrich Hensel štiri dni uspešno upiral Napoleonovim četam, ki so štele 15.000 mož. V trdnjavi je bilo 390 avstrijskih vojakov, zvečine so bili Hrvati iz Ogulina, padlo pa jih je 350. V spomin na junaškega stotnika se zdaj ostanki trdnjave imenujejo Fort Hensel. Na izletu v Naborjet, kjer si v Beneški palači lahko ogledamo zelo lepo urejen etnološki muzej, vabijo v bližini Trbiža tudi Ukve, ki so bile 1903 in 2003 žrtev ponorelih hudournikov in slapov dežja in blata. Leta 2003 je ujma odtrgala od cerkve sv. Filipa in Jakoba cerkveni stolp in ga odplavila v Belo. Stolp so v celoti rekonstruirali in ga ponovno posvetili julija 2008. Ljudje tod živijo zvečine od kmetijstva, obrti in majhnih podjetij. Počitnikarji ljubijo gore in oaze miru, smučarji zimsko smuko s Sv. Višarij, s pomladjo se množijo kolesarji. In dobrih 'oštarij' ne manjka.

Njoki z rikoto

Za 3–4 osebe potrebujemo: 300 g rikote, 1 jajce in 2 rumenjaka, 100 g bele moke, 100 g naribanega parmezana, sol, stopljeno maslo za zabelo, 6 listov tenko narezane bazilike, po želji še malo parmezana za posip.

Rikoto damo v sito in še malo potlačimo, da iztisnemo morebitno odvečno tekočino. Nato jo damo v skledo, primešamo razžvrkljana rumenjaka in jajce, moko in sol in z rokami oblikujemo gladko testo v hlebček. Če je testo preredko, dodamo še malo moke. Testo razrežemo na štiri dele, jih na pomokani površini z rokami razvaljamo v tenke svaljke in z nožičem razrežemo na poldrug centimeter dolge njoke. Skuhamo jih v slanem kropu. Ko priplavajo na površje, naj vrejo še kakšno minuto, potem jih s penovko poberemo iz kropa in naložimo v ogreto skledo. Prelijemo s stopljenim maslom, potresemo s tenkimi trakci bazilike in malo parmezana. Takoj ponudimo, bodisi s hrustljavo solato ali dobro paradižnikovo omako.

Pa dober tek!