Zgodbe o Thonetovih stolih

Jurij Rihar iz Podlubnika je mojster restavriranja in lastnik verjetno najlepše zbirke Thonetovega krivljenega pohištva pri nas.

»V vsakem stolu vidim zgodbo,« pravi Jurij Rihar, ki v svoji delavnici v Podlubniku v Škofji Loki obrabljenim in poškodovanim stolom vdihuje novo življenje. Prav toliko kot lepo oblikovan stol ga pri delu namreč navdihujejo zgodbe, povezane z njim.

Posebno strast goji do Thonetovega pohištva, ki nosijo ime po Michaelu Thonetu, nemškem tovarnarju in izumitelju, ki je prvi začel izdelovati krivljeno pohištvo. »Thonet je začel kriviti les, ker je želel narediti topovsko kolo iz enega kosa lesa. V primeru, da je granata treščila ob top, je najprej razpadlo kolo, narejeno iz lesenih kosov, zato se je Thonet domislil, da bi ga naredil iz enega, ukrivljenega kosa lesa, zaradi česar bi bil bolj odporen. Ko ga je avstrijski kancler Metternich srečal na sejmu v Koblenzu, ga je brž odpeljal na Dunaj, kjer mu je sam cesar podelil patent za izdelavo krivljenega lesa,« pripoveduje Jurij Rihar.

Metternicha je leta 1848, nekaj let po srečanju s Thonetom, odnesla marčna revolucija, začela pa se je zgodba o eni najslavnejših tovarn pohištva na svetu, ki deluje še danes in nosi ime svojega ustanovitelja.

Test na Štefanovi katedrali

Les je moč ukriviti s pomočjo segrevanja v vodni pari. Mojster segret in prožen les vpne v posebno orodje, ko se posuši, pa les zadrži obliko. Inovativna tehnologija, ki jo je čudovito dopolnil tudi dizajn z elementi dunajske secesije, je omogočala industrijsko produkcijo in izdelavo pohištva v desetinah milijonov kosov. Thonetova tovarna na Dunaju je nekdaj proizvedla kar 1,8 milijona kosov na leto, sledile pa so mu tudi druge tovarne po takratni Avsto-Ogrski. V avstrijski prestolnici ga je izdelovalo podjetje Jakob in Joseph Kohn, ki je po produkciji celo preraslo Thonetovo, pri nas pa je po krivljenem pohištvu najbolj znana tovarna Remec v Kamniku, ki smo jo kasneje poznali pod imenom Stol Kamnik.

Krivljeno pohištvo pa ni tako cenjeno le zaradi elegantne oblike, temveč je tudi zelo vzdržljivo. Kot ve povedati Jurij Rihar, je Thonet njegovo kvaliteto nekoč preverjal tako, da je stole metal z vrha znamenite Štefanove katedrale, ti pa so zaradi prožnosti padec dobro prenesli.

Nič čudnega torej, da je krivljeno pohištvo, ki ga še danes poznamo tudi kot Thonetovo, zbudilo zanimanje zbirateljev in restavratorjev. Tudi Riharja, o katerem priznani arhitekt in eden največjih poznavalcev stolov pri nas Janez Suhadolc pravi, da krivljeno pohištvo obuja k novemu življenju. »Glede restavriranja Thonetovega pohištva je Rihar izjemen. Ne poznam nikogar drugega v Sloveniji, ki bi se temu delu posvečal tako temeljito kot on in njegova žena Ilona. Njuna zbirka je po mojem vedenju najboljša v Sloveniji in po izjemnosti primerkov verjetno prekaša tisto, ki jo hranijo v muzeju na kamniških Zapricah,« pravi Suhadolc.

Prav po Suhadolčevi zaslugi pa se je verjetno Rihar pred 35 leti začel ukvarjati z restavriranjem pohištva. V njegovi kleti je namreč našel poškodovan dvosed, ki mu je manjkalo desno naslonjalo. »Stol sem želel obnoviti, in ko sem začel iskati podobnega, s katerega bi lahko vzel manjkajoče naslonjalo, so se doma začeli kopičiti različni stoli.« Med njimi je tudi nekaj unikatov in za lastnika neprecenljivih kosov. »Večinoma jih obnavljam zase in za kakšnega sorodnika ali prijatelja. Le malo jih prodam, nekateri pa nimajo cene in jih ne bi prodal, pa če bi mi še takšno vsoto ponudili zanje,« se zasmeji mojster, ki v delavnici pod Lubnikom preživi deset do 12 ur dnevno, saj mu delo predstavlja tudi terapijo. »Ko sem v delavnici in delam, so moje roke kljub bolezni popolnoma mirne! Delo me sprošča in navdaja z energijo!«

Za delo je navdušil tudi vnuke, še posebno marljiv je Vid, ki že zna plesti sedala, dedka pa je seznanil tudi s sodobnimi tehnologijami: »Pred več kot tridesetimi leti naju je z ženo plesti učila Fani Cerar, danes že pokojna delavka iz kamniškega Stola. Ko se pred leti nisem mogel spomniti, kako to gre, mi je takrat sedemletni Vid rekel: ''Poglej na Youtube!''. In res danes internet razreši marsikatero zagato.«