»Vendar živeti lepo je ...«

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Nasveti / torek, 8. maj 2018 / 10:39

Milano Tomažin iz Vrbenj je pred dvajsetimi leti, ko je imela le 51 let, zadela možganska kap. Z življenjsko energijo in optimizmom dokazuje, da se tudi po kapi da živeti lepo, polno življenje.

»Zjutraj sem šla zdrava v službo, zvečer pa sem pri komaj 51 letih postala invalid za vse življenje ...« svojo pripoved začne Milana Tomažin iz Vrbenj, ki se ji je pred natanko dvajsetimi leti do takrat običajna nit življenja skorajda pretrgala ... Zadela jo je možganska kap, ki je po celem svetu najpogostejša nevrološka bolezen. Samo v Sloveniji jo letno doživi več kot štiri tisoč ljudi. Smrtnost je visoka, veliko bolnikov pa ostane invalidov. Vsak drugi torek v maju obeležujemo evropski dan osveščanja o možganski kapi – in letos je to prav današnji 8. maj. A da se tudi po kapi da živeti lepo, polno življenje, ob tej priložnosti dokazuje naša sogovornica Milana Tomažin.

Kap zaradi razlitja

Milana Tomažin je po izobrazbi pravnica, zaposlena pa je bila na Občini Bled. Med drugim je delala tudi kot tajnica občinske volilne komisije in tistega 2. novembra pred dvajsetimi leti je bila ves dan v službi, zatem pa je zvečer šla še na sejo komisije, saj je bil to čas lokalnih volitev. Med sejo jo je zadela možganska kap – ohromeli sta ji desna roka in noga, zato so jo takoj odpeljali v zdravstveni dom, zatem pa v jeseniško bolnišnico. Tam so preiskave pokazale, da je prišlo do razlitja krvi v možganih (v treh četrtinah primerov je sicer vzrok možganske kapi strdek, v eni četrtini pa razlitje). Njeno življenje je nekaj časa viselo na nitki, a se, borka kot je, ni predala. »Nisem govorila, nisem poznala črk, moja desna polovica telesa je bila skoraj negibna ...« pripoveduje. Po šestih tednih v bolnišnici so jo odpeljali v rehabilitacijski center Soča, kjer je ostala tri mesece, zatem pa so jo poslali še v Zdravilišče Laško. V času rehabilitacije se je znova naučila hoditi, govoriti, pisati ... Kot se spominja, je bila možganska kap velik šok za družino: hčerki sta bili na fakulteti, mlajši sin je zaključeval gimnazijo. »Kmalu po kapi sva se z možem ločila, otroci pa so se še bolj povezali med sabo ...« pripoveduje sogovornica, ki se je zaradi kapi tudi invalidsko upokojila.

Kap je pustila posledice: »Ostala sem invalid z nefunkcionalno desno roko, hodim s pomočjo palice, na moje veliko veselje pa se mi je povrnil govor.« A kljub temu je ostala aktivna, polna energije, optimistična. Dneve ji izpolnjujejo vnuki, druži se z nekdanjimi sošolkami iz gimnazije, ob četrtkih imajo po opravljenih upokojenskih nakupih s prijatelji srečanja ob dolgi kavici. Vsako leto se s prijateljicami poda na morje na Krk, s sestro, s katero sta tesno povezani, sta bili v zadnjih letih na potepanju po Kanarskih otokih, v Švici, v Berlinu ... V veliko veselje so ji rože, ki ji vsako leto krasijo okna in balkon. »Ni mi dolgčas!« pravi in dodaja, da ji zelo veliko pomeni tudi druženje v Klubu bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB) Bled.

Dvajsetletnica kluba

Istega leta, ko je sogovornico zadela kap, je bil na Gorenjskem ustanovljen Klub CVB Bled, ki sodi pod okrilje Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije. Največ zaslug, da je tudi Gorenjska dobila tovrstni klub, ima Peter Kunc, ki je klub vrsto let tudi vodil. Za njim je bil predsednik Ladislav Piber, od lani pa je predsednica Marija Vičar. V klubu deluje izvršni odbor, člani – okrog šestdeset jih je – pa se redno srečujejo vsako tretjo sredo v mesecu v Restavraciji Center v Lescah, kjer se družijo in poklepetajo o težavah pa tudi o pozitivnih izkušnjah. Hodijo na izlete, srečanja, organizirajo predavanja na temo zdravja, prehrane, potopisna predavanja ... Pripravljajo kulturne dogodke, vsako leto julija piknik, konec leta novoletno srečanje ... Letos bodo obeležili tudi dvajsetletnico delovanja.

»Večkrat razmišljam, kaj bi bilo, če ne bi bilo kluba, družine, sorodnikov in prijateljev ... In kaj bi bilo, če ne bi z optimizmom gledala v prihodnost. Zelo so mi ljubi Ježkovi verzi, ko pravi: Vendar živeti lepo je, kaj vem, zakaj ...«

Najbolj preprosto in zanesljivo prepoznamo znake kapi s pomočjo besede GROM:
G – govor (prizadet govor)
R – roka (delna ali popolna ohromelost ene roke)
O – obraz (povešen ustni kot – asimetrija obraza)
M – minuta (takoj pokliči 112)

Prim. Tatjana Erjavec, dr. med., podpredsednica Združenja CVB Slovenije: »Možganska kap je še vedno tretji vzrok umrljivosti in prvi vzrok invalidnosti pri odraslih. Ocenjujejo, da se bo zaradi staranja prebivalstva število na novo obolelih v naslednjih dvajsetih letih povečalo za 34 odstotkov. Zaradi boljše oskrbe in zdravljenja je možnost preživetja večja, kar na drugi strani pomeni tudi večje število oseb z različno stopnjo prizadetosti. V Sloveniji vsako leto na novo utrpi možgansko kap okoli štiri tisoč oseb, od tega trideset odstotkov v aktivnem delovnem obdobju. Samo štirideset odstotkov od njih se jih, vsaj deloma, ponovno vključi v delo. Smrtnost je okoli 15-odstotna ...« Najpomembnejša preventiva je zdrav način življenja (nekajenje, vsakodnevna vsaj polurna hoja, uživanje več sadja in zelenjave, vzdrževanje ustrezne telesne teže, omejitev vnosa soli, maščob in sladkorja, odpoved škodljivim razvadam, redne meritve krvnega tlaka, krvnih maščob in sladkorja ter srčni utrip). Zelo pomembne so tudi redne kontrole dejavnikov tveganja.