Fizioterapevtka, ki uživa v gibanju

Špela Mezek, fizioterapevtka loških rokometašev, je tudi sama v dobri kondiciji.

Škofja Loka – Za 28-letno Škofjeločanko Špelo Mezek bi lahko napisali, da je vselej nasmejana – in po tem jo poznajo tudi rokometaši članske ekipe Urbanscape Loka, v kateri je fizioterapevtka. V prostem času je rada v gibanju in življenja si ne predstavlja brez rekreacije. Na pogovor se je za ogrevanje pripeljala s cestnim kolesom, v dresu Koloke, katere članica je, nato pa je sledil ravninski trening iz Škofje Loke proti Skaručni ...

Špela kot fizioterapevtka ...

»Fizioterapevtka loških rokometašev sem četrto sezono, pred tem sem pomagala ragbistom Olimpije. Delo je zelo dinamično, mi je všeč. Veliko stvari se tudi naučiš. Vsak športnik je oseba zase in poleg fizioterapije je še drugo delo. S fanti se zelo dobro razumemo. V teh štirih sezonah smo se zelo povezali, dobro poznamo drug drugega, ko je priložnost, se pošalimo ... Ekipa je sestavljena iz domačih fantov in to, da so se uvrstili v ligo za prvaka, je velik uspeh.«

Ste tudi članica ekipe prve pomoči ...

»Tudi temu posvetim kar nekaj časa. Sem članica ekipe prve pomoči RK Slovenija – Območnega združenja RK Škofja Loka. Ekipa je bila ustanovljena leta 2012 z namenom, da nas vpokličejo, če bi v občini prišlo do kakšnih večjih naravnih nesreč, in pomagamo z osnovami prve pomoči, psihosocialno pomočjo ... Na srečo takšnih intervencij ni bilo, tako da je naša primarna dejavnost izobraževanje učencev in dijakov o pomenu in prijemih prve pomoči. Tudi tekmujemo. Ravno sedaj se pripravljamo na regijsko tekmovanje, ki bo 2. junija v Tržiču. Ekipo sestavlja šest članov, na tekmovanju so štirje scenariji. Pokazati moraš veliko znanja, dobro pa je, da si tudi fizično dobro pripravljen. Že samo oživljanje ni fizično lahko in bolje kot si pripravljen, lažje je.«

Prišli sva na temo Špela kot rekreativka ...

»V osnovni šoli sem trenirala rokomet. V srednji šoli se s športom nisem prav veliko ukvarjala, občasno rekreativno. Pred petimi leti pa sem kupila svoje prvo cestno kolo. Lani sem imela okrog dva tisoč kilometrov, kar je bilo največ doslej, letos pa sem si zadala višje cilje in se prijavila tudi na Maraton Franja. Doslej sem bila dvakrat na Malem maratonu Franja. Letos imam v tem času narejenih več kilometrov kot leta prej, trenutno skupaj 1500 samo na cesti, brez trenažerja. Pred kratkim nas je šlo nekaj deklet, članic ŠD Koloka, s kolesom iz Škofje Loke do Kopra in nazaj do Postojne, kar je bilo dobrih dvesto kilometrov. Z gorskim kolesom pa sem kar nekaj kilometrov naredila po Krku in Rabu z Matejem Hartmanom. Tovrstnih izkušenj nimam in skalnat teren je bil zame kar zahteven. Bistvo pa je, da smo uživali.«

Cestno kolo vas je »potegnilo«?

»Bolj mi je všeč kot gorsko, že zaradi same hitrosti, položaja na kolesu. Edini minus je, ker so ceste zelo prometne, a skušam izbrati takšne, kjer je prometa čim manj. Že včasih sem gledala cestne kolesarje in si rekla, da to bom pa enkrat poskusila tudi sama. Na cestnem kolesu je vedno več žensk, tako da imam včasih občutek, da jih srečam celo več kot moških. Tudi cenovno so cestna kolesa bolj dostopna, kot so bila pred leti.«

Je bilo kaj tistih standardnih uvodnih padcev?

»Na začetku sem imela dva padca, enega na ravnini, enega v vzponu, ker sem se preprosto pozabila odpeti s pedala. Ko se navadiš, ni problema. Kakšnih hujših padcev k sreči ni bilo.«

Poleti samo kolesarite?

»Več ali manj sem res največ na kolesu, občasno, da ni tako monotono, grem teč na Lubnik ali Križno goro ali pa grem na tekaške rolke.«

Kaj pa pozimi?

»Pozimi največ tečem na smučeh. Letos sem imela dobrih petnajst tekaških dni, prejšnjo sezono trideset. Sem pa letos delala na trening po petnajst, dvajset kilometrov, lani pa do deset. Velikokrat greva pozimi s fantom tudi na Ratitovec. Je nekaj posebnega, ko je tri metre snega, sonce, na vrhu flancati ...«

So vas morda že kdaj izzvali rokometaši, preizkusili vašo pripravljenost?

»Vedo, da se veliko ukvarjam s športom. Eden mi je omenil, da bi se pomerila z gorskim kolesom, drugi, da bova s cestnim kolesom tekmovala na Krvavec. Gre za različna športa, a mislim, da so oni kljub vsemu bolje pripravljeni in da bi jim predvsem v vzpone težko sledila.«

Vaši cilji?

»Kakšnih rezultatskih nimam, preverim pa, kako sem pripravljena v primerjavi z lanskim letom. Kot sem že omenila, se bom udeležila Maratona Franja, del dopusta bom preživela na kolesarjenju v Dolomitih, nastopila na kakšnih lokalnih tekmah, kot so Pokal polanskih puklov, Kronometer Hrastnica ... Upam, da bom naredila čim več kilometrov brez padcev in poškodb.«

Brez rekreacije si življenja ne predstavljate?

»Ne, to pa res ne. Že dvakrat sem imela operacijo kolena in mi je bilo prav težko doma počivati, ko se ne moreš ukvarjati s športom. Rekreacija je del mojega vsakdana in trudim se, da je redno na urniku.«

Kako kot fizioterapevtka gledate na pomen športa, rekreacije?

»To je velik plus. Vrhunski športnik ima točno sestavljen načrt, ki vključuje trening, regeneracijo, prehrano ... Pri rekreativcih pa je večinoma tako, da se gre za nekaj ur na polno na kolo in to je to, ni regeneracije. Hitro lahko pride do preobremenitvenega sindroma, izgorelosti, kar je začaran krog in lahko dolgo traja, da se telo znova vrne v ravnovesje. Rekreacija da, a ne smemo pozabiti na počitek ...«