Nad ledenikom in velemestnim šikom

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. april 2018 / 20:30

»Z očetom, ki je skoraj dvakrat starejši od mene, sva začela gristi v klance v Heiligenblutu, dolinski vasici v skrajnem severozahodnem kotu avstrijske Koroške. Ob prijetnih poznopoletnih temperaturah jutranjega sonca sva se najprej povzpela do slepega kraka visokogorske ceste, ki pripelje do razgledišča na ledenik Pasterze. Od tod vodi na Großglockner, najvišjo gore Avstrije, ena najkrajših poti. Midva sva svojo pot nadaljevala do prelaza Hochtor in od tam proti severu, na salzburško stran. Sledil je dolg spust po slikovitih ovinkih do vasice globoko v dolini. Razgledi so bili izjemni, vzponi pa kljub stotinam kilometrov, ki sem jih v zadnjih mesecih napravil z biciklom, zelo naporni. A za vse to sva imela dober razlog. / Moje zanimanje za alpsko cesto pod Großglocknerjem se je začelo skoraj četrt stoletja pred tem, ko sem se pripravljal na družinski izlet in sem po naključju doma odkril stari zloženki. Z zanimanjem sem ju listal, saj sta imeli na hrbtni strani kup črno-belih fotografij, v njuni notranjosti pa so bili zemljevidi cest na avstrijskem Koroškem pred drugo svetovno vojno. Naslednji dan, ko smo vijugali po teh cestah, sem lahko ugotovil, da se pogledi, ki so se nam odstirali, v vseh desetletjih niso kaj dosti spremenili. Vse je bilo skoraj tako kot na tistih starih fotografijah v zloženkah. Na fotografijah in pred našimi očmi so bili malone isti prizori – divja, a lepa alpska narava, ovinkaste ceste z dihjemajočimi skalnimi kulisami, ledene strmine Visokih Tur. Tudi cesta je bila, kot sem lahko ugotovil, skoraj taka kot v starih prospektih, le da je bila zdaj asfaltirana. Bil sem prevzet. / Oče, s katerim sem delil svoje navdušenje, je bolj kot ne mimogrede povedal, da se je njegov oče v mladosti tod čez nekoč podal s kolesom. Rekel je, da sta z bratrancem cesto prevozila le dve leti po tistem, ko je bila odprta. Ker sem bil od zgodnjih najstniških let navdušen nad kolesarstvom in popotništvom, je bila misel na to, da se je tod nekoč davno s povsem navadnim biciklom vozil moj ded, osupljiva. Navdajala me je z občudovanjem. Bila pa je, kot se je izkazalo, tudi navdihujoča.« (Str. 7–8)

Tako nas avtor, ki je po rodu Kranjčan, uvede v zgodbo svojega starega očeta in njegovega bratranca. Mladeničev, ki sta poleti 1937, v zadnjem poletju pred vojno, ko je bilo to še mogoče, prekolesarila pot iz Gorenjske čez večji del Avstrije in delček Bavarske. Velikopotezna tura za tisti čas, knjiga o njej pa je res prijazno branje. Priporočam.