Pozdrav nič ne stane

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. april 2018 / 10:21

Charles Sampa živi v Sloveniji že osem let. Prihaja iz Gane. Poročen je s Slovenko. Čarli, kot ga po slovensko kličejo prijatelji in sodelavci, pravi, da so Ganci iskreni ljudje, ki se veliko smejijo. Tako smeh kot iskrenost pa pri Slovencih pogreša.

Ana in Charles Sampa živita na Hrušici pri Jesenicah. Spoznala sta se v času, ko je Ana pisala diplomsko nalogo in v ta namen obiskala Gano, med drugim tudi Charlesovo vas Busuo. Njun najmlajši sin Adam je 19. aprila dopolnil eno leto, najstarejši Emanuel je star šest let, Mary pa štiri. Ana, ki je učiteljica razrednega pouka, si je želela veliko družino. Zasmeji se, da se zgodi, da ljudje mislijo, da je tako, ker ima za moža Afričana.

Najprej sta se Charles in Ana sporazumevala v angleščini, sedaj Charles že dobro govori in razume slovensko. Z otroki pa se pogovarja še v domačem, ganskem jeziku, kar Ana podpira. »Jezik namreč izginja,« razloži. Da se je Charles naučil osnov slovenščine, je potreboval dve leti; da je jezik bolje usvojil, štiri. »Drugi sklon – ta mi še dela probleme,« se zasmeje 31-letni Ganec.

V Gani je Charles živel običajno življenje. Bil je učitelj surfanja. Imel je dobro službo. Ko je prišel v Slovenijo, ni takoj našel dela. Pripravljen je bil prijeti za vsako delo. Za nekaj časa je postal sezonski delavec na Švedskem, kjer je pogozdoval, na Nizozemskem pa je v času poletne sezone učil surfati. »V Slovenijo me je pripeljalo življenje. Sem nisem prišel uživat ali zaradi papirjev. Tudi Slovenci odhajajo na delo v tujino,« pove. Kopal je tudi rove za polaganje kabla za internet, sedaj že dve leti dela v Conditusu, kje izdelujejo priljubljene kremne rezine in smetanove zvitke oziroma »šamrole«. Izvemo, da kakšno kremno rezino že poje, a sladkorja ni vajen. V Gani namreč nimajo navade, da bi si po obroku ali čez dan privoščili »cuker«, ki ga tu ne manjka. »Pri nas morda sem ter tja otroci pojedo bombon. Spijejo eno kokakolo na leto … «

Charles surfanje včasih pogreša, a doda, da morje ne bo nikamor ušlo. Pa je razmišljal kdaj, da bi živeli v Gani? Je, a Ana ni hotela. Sedaj žena na selitev gleda drugače. Malce je k temu pripomoglo tudi življenje s Charlesom v Sloveniji. »Pri prečkanju meje mu vedno znova povzroča težave dovoljenje za stalno bivanje v državi, ker je plastificirano. Mož namreč nima dvojnega državljanstva, ker če bi želel slovenskega, bi se moral odpovedati ganskemu. Noče pa biti turist v lastni državi,« razloži Ana in nam zaupa, da ima družina dolgoročni načrt, da v Gani zgradi hišo.

Gana je še vedno drugačen svet

O belcih in Evropi je imel Charles popolnoma drugačno predstavo. »Tam je prišel v stik vedno le s popotniki. S tujci, ki so bili bolj odprti, so razmišljali širše, na drugačen način. Tako je bila selitev zanj neke vrste hladen tuš,« pripoveduje Ana. Charles nadaljuje: »Tu imate denar, sreče pa nimate. Pri nas prevladuje skupinski duh, sproščenost, smeh. Mi smo iskreni, tu pa se še vedno ne morem navaditi, da je med ljudmi toliko pretvarjanja.« Rad bi tudi vedel, zakaj so nekateri ljudje tako neodprti. Strašno ga moti in sprašuje se, ali je to zato, ker je tujec, ali zaradi barve kože. Ko ljudi na cesti pozdravi, se namreč zgodi, da mu ti ne odzdravijo in ga celo jezno gledajo. »Morda niso veseli, imajo težave ... Tega ne razumem. Pa pozdrav tudi nič ne stane.« Po tolikih letih se še vedno kdaj vpraša, ali se mora sedaj obnašati tako kot oni ali naj ostane takšen, kot je. Odkrito pove: »Če ne bi imel otrok in žene, bi že odšel domov. A ker imam njih, je v bistvu vseeno, kje živim. Važno je, da smo skupaj.«