Družbenoodgovorno gospodarjenje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. april 2018 / 10:34

»Planet Zemlja, ki je od vseh do sedaj znanih nebesnih teles edini obdarjen z življenjem, je končna količina. Njegovi surovinski in energetski viri so že močno izčrpani, poleg tega pa je Zemlja že močno degradirana. (O tem govori veliko uradnih virov, a ne nudijo rešitve, ki bi bile primerno celovite.) 'Znašli smo se,' kot pravi Klaus Schwab v eksaktnem, žal, predvsem tehnicističnem besedilu, 'na pragu revolucije, ki bo temeljito spremenila naš način življenja, dela in medsebojnega razumevanja. To, kar razumem kot četrto industrijsko revolucijo, se po svoji razsežnosti, obsegu in zapletenosti ne more primerjati z ničimer, kar je človeštvo do sedaj doživelo.' / Tisto, kar je v tem tekstu spregledano ali vsaj ne dovolj obdelano, je: da je Zemlja končna količina in je zato stalna rast nemogoča, da število prebivalstva še naprej narašča (in to predvsem v gospodarsko nerazvitih okoljih), da je ekonomska in družbena vprašanja mogoče obvladovati le skozi sistem družbenoodgovornega gospodarjenja, da tehnični vidik industrijske revolucije ni samostojen pojav, ampak orodje ljudi, odvisno od njihovih potreb, ki se brez inovacij trga in plana, kot sta znana zdaj, ne dajo zadovoljiti primerno celovito. / Kapitalističnemu družbenoekonomskemu sistemu, temelječemu na stalni rasti in želji po profitu, ki je povezan s človekovo pogoltnostjo, se iz naravnih razlogov čas izteka. Stalna ekonomska rast pa je kljub temu predstavljena kot zdravilo za vse tegobe družbe, je mantra, ki jo stalno ponavljajo politiki in vladni ekonomisti, je fetiš, je prepričanje, skorajda religija. Harari pravi, da je za kapitalizem gospodarska rast najvišje dobro ali vsaj njegov približek. A prihaja čas vzpostavitve nove postkapitalistične (ali vsaj postneoliberalne, ki je ukinila liberalno) družbenoekonomske ureditve …« (Str. 9–10)

Tako razmišlja avtor, bralec pa se vpraša, kako bo novo paradigmo uveljavil? Z novo revolucijo? »Ne, hvala. Te so nasilne, rušijo zatečeno stanje in obetajo novo, okrancljano z vsemi visokimi etičnimi imperativi, potem pa se kmalu vse utiri v staro, že ničkolikrat zavračano. Rešitev je v nečem, kar zvezno, torej nenasilno, odpravlja nakopičene ekonomske in socialne probleme, ki mobilizira posameznike, poslovne in druge združbe, vse do države in naddržave, nekaj, kar ni uperjeno zoper 'drugega', zoper konkurenčni razred ali tujo državo. To sem našel v pojmih odgovornost, družbena odgovornost, družbenoodgovorno gospodarjenje …« (Str. 5–6) Jih bodo družbenoneodgovorni sprejeli?