Monografija, kot je še ni bilo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. april 2018 / 17:40

Pri Slovenski matici je izšla monografija Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem. Avtorica je zdravnica in zgodovinarka medicine prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec iz Kranja, urednica pa Senta Jaunig. Monografija je v dveh knjigah s skoraj tisoč stranmi, opremljena je z 2200 slikovnimi prilogami. Prvi del ima podnaslov Medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija, drugi pa Kirurške stroke, ginekologija in porodništvo. Avtorici je uspelo ohraniti jasno berljiv jezik kljub zgoščeni in strokovni vsebini.

Veselje do raziskovalnega dela in pisanja vas je popeljalo med drugačne »paciente«, to je zgodovinske like, velike zdravnike, ki so oblikovali zdravstvo in njegove ustanove pri nas, razvijali medicino in ji utirali pot med prebivalstvo. Monografija tudi prikazuje, kako v zdravstvu nikoli ni bilo lahkih časov, a so ti nenehno prinašali nova odkritja in z njimi upanje za še boljše zdravje. Kam torej sežejo začetki medicinske znanosti na Slovenskem?

»Prvi ohranjeni ostanki segajo v rimske čase. Rimljani so bili vojaki, ki so osvajali tuje kraje, si postavljali tabore, imeli vojaške bolnišnice valetudinarije za obolele vojščake. Na Ločici pri Vranskem, na območju stare Emone in drugod so ostanki te rimske medicine tudi pri nas. Skozi srednji vek je zdravljenje potekalo predvsem po samostanih. Kar je pa meni nekaj najlepšega in jezikovno povezanega s slovenščino, so Brižinski spomeniki iz obdobja okrog leta 1000, ki že pišejo o zdravljenju oz. balovanju in zdravitelju baliju. Bolezen je toliko stara, kot je staro človeštvo – in trud po ozdravitvi prav tako. Tudi v stiških rokopisih iz 12. stoletja je ohranjen zagovor proti zobobolu. Lahko rečem, da je medicina pri nas šla ob bok zahodni medicini, le z veliko manjšo kadrovsko zasedbo in skromnejšimi pogoji dela.«

Pišete tudi o nekdanjih zdravstvenih poklicih. Zanimivo, kako se je s kirurgijo sprva ukvarjalo nižje zdravstveno osebje. Celo brivce, kopališke mojstre, samostanske brate povezujte s kirurgijo.

»Med 12. in 18. stoletjem se uporablja izraz kirurg, ki pa pomensko ni istoveten z današnjim kirurgom. Sredi 12. stoletja se je kirurgija namreč odcepila od medicine. Redovnikom so prepovedali ukvarjanje s kirurgijo, pravzaprav s krvjo, in kirurgija je postala najnižja zdravstvena obrt. Ponovno se je združila z medicino konec 18. stoletja. To je bil prelomni čas prosvetljenstva, čas cesarice Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. Takrat so tudi pri nas nastale prve civilne bolnišnice, ki so nasledile špitale, to je karitativne ustanove, ki so jih vzdrževali z dobrodelnostjo. Nasploh so vse do let po drugi svetovni vojni negovalno in karitativno delo v zdravstvenih in socialnih ustanovah opravljali cerkveni redovi.«

Zmaga nad kužnimi boleznimi je ena največjih zmag v medicini, kot tudi pišete.

»Absolutno. Samo leta 1855 je za kolero na slovenskem ozemlju umrlo okrog dvajset tisoč ljudi. Škrlatinka je bila tako nalezljiva, da so v kaki družini zaradi nje ob epidemiji pomrli vsi otroci. Pa davica, oslovski kašelj ... Cepljenje je največja dobrobit v zgodovini človeštva in je obvarovalo ljudi pred najdramatičnejšimi epizodami umiranja. V Kranju moram omeniti dr. Janeza Bleiweisa (1808–1881), prosvetitelja, zdravnika, veterinarja. Urednikovanje Kmetijskih in rokodelskih novic mu je nudilo priložnost, da širi zdravstveno znanje, kot je bilo cepljenje proti črnim kozam, ki so tedaj terjale najvišji krvni davek.«

Izvemo za  imena, kot so dr. Ivo Pirc (1891–1967), zdravnik higienik, začetnik sodobnega javnega zdravstva pri Slovencih, prim. Edo Šlajmer (1864–1935), utemeljitelj sodobne kirurgije na Slovenskem, pa dr. Jože Rant (1896–1972) z Godešiča, pionir slovenskega zobozdravstva ... Po kakšnih kriterijih ste izbirali imena? 

»Prve korake v strokah je najtežje narediti, zato je pionirstvo absoluten kriterij za uvrščanje med portretirance. Potem so predstavljeni strokovnjaki, po katerih se nekaj imenuje, ki so kaj novega razvili in vpeljali v naš oz. mednarodni prostor. Predstavljeni so vsi akademiki in redni univerzitetni profesorji ter številni drugi, kar smo skrbno usklajevali v knjižnem uredniškem odboru.«

Kdaj so začeli ustanavljati zdravstvene domove? 

»Zdravstveni domovi so zamisel Slavonca akad. Andrije Štamparja (1888–1958). Bil je učenec dunajske medicinske šole, tam se je nalezel velikih idej začetnikov socialne medicine in higiene. Ti so poudarjali pomen socializacije družbe, nudenja zdravstvene oskrbe vsem prebivalcem, asanacijo okolja, ločevanje pitne vode od fekalne, vpeljavo vodovodov in kanalizacije, umivanje rok, pasterizacije živil ... Štampar je kot vodja higienskega oddelka ministrstva za zdravstvo v prvi jugoslovanski vladi začel ustanavljati higienske zavode. V Ljubljani smo ga dobili leta 1923 in ta je ustanovil številne zdravstvene domove, dispanzerje, posvetovalnice za matere in dojenčke, šolsko mladino, bakteriološke postaje in druge preventivne in kurativne ustanove, okoli štirideset do leta 1941. Brata Ivo in Bojan Pirc sta bila Štamparjeva sodobnika, dr. Karel Petrič, ki ima spominsko obeležje v Kranju, pa je tudi sodeloval ... Po drugi svetovni vojni se je Štamparjevemu modelu javnega zdravstva pridružil še del ruskega modela, ki je poudarjal skrb za delavce in v tovarne vpeljal obratne ambulante ter širil medicino dela.

Dobrobit javnozdravstvenega nadzora nad širjenjem nalezljivih bolezni, cepljenji, primarno zdravstveno varstvo s skrbjo za nosečnice, dojenčke in šolsko medicino, dispanzersko delo, patronažna služba in še kaj so v Sloveniji dediščina Štamparjeve medicine. Izjemnega pomena je pri tem še vpeljava Bismarckovega zdravstvenega zavarovanja, ki je postopoma prihajalo do vseh skupin prebivalcev, leta 1962 tudi do kmetov, da so se lahko brezplačno zdravili.«

Kako pomembno je bilo povezovanje zdravstva s farmacijo, ki ste ji namenili posebno poglavje?

»Zelo. Do sredine 13. stoletja sta bila zdravnik in farmacevt v eni osebi. Takrat sta se stroki ločili, farmacija je postala samostojna. Ker so zdravila tako pomembna za zdravljenje, je v knjigi obsežno poglavje o preskrbi zdravstva in prebivalstva z zdravili. Predstavljen je razvoj lekarništva, farmacevtske industrije, veledrogerij, nadzor in kontrola nad zdravil pa tudi farmacevtske zbirke. Nekateri predstavljeni eksponati so iz Gorenjskih lekarn, v pomoč pa je bila ugledna kranjska farmacevtka mag. Breda Kosirnik.« 

Kirurškim strokam ste v drugem delu monografije namenili zajeten del …

»Kirurgija je bila za zdravljenje od nekdaj zelo pomembna, razvijala pa se je v duhu časa, znanja in različnih (z)možnosti. Nekaj dramatičnih razvojnih korakov je pripeljalo do sodobne kirurgije: odkritje etra za anestezijo sredi 19. stoletja ter kmalu zatem vpeljava antisepse in asepse, ki sta zagotovili sterilne pogoje dela in uspešno ozdravitev. Prim. Edo Šlajmer je ob koncu 19. stoletja k nam vpeljal moderno kirurgijo, ki se je subspecializirala po organskih sistemih (abdominalna, kardiovaskularna, torakalna ... kirurgija) in je po teh poglavjih obravnavana tudi v monografiji.«

Leta 1753 smo dobili prvo babiško šolo v Ljubljani. Več znanja tudi na tem področju je pomenilo manjšo umrljivost žensk na porodni postelji in manjšo umrljivost novorojenčkov. Kaj v knjigi še izvemo na temo ginekologije in porodništva?

»Ginekologija je prav tako operativna stroka, tesno povezana s porodništvom, ki sem mu v knjigi posvetila dodatno pozornost, saj se je to področje skozi zadnjih 250 let izjemno razvilo. Ljubljana je leta 1786 dobila prvo civilno bolnišnico, kmalu zatem še porodnišnico. Ginekološko-porodniški oddelki in samostojne porodnišnice pa so po drugih večjih mestih nastajale veliko kasneje. Danes je pri nas porodništvo v vrhunski formi, v svetovnem merilu imamo najnižjo umrljivost mater in novorojenčkov, imamo tudi odlične strokovnjake in ustanove. Želim si le, da bi se tudi nataliteta povečala.«

Tretji del monografije še pišete. O čem bomo brali?

»Tretji del monografije prikazuje razvoj neoperativnih medicinskih strok z interno medicino in njenimi vejami, pediatrijo, infektologijo, nevrologijo, dermatovenerologijo, onkologijo in psihiatrijo. Predstavljen bo tudi razvoj dentalne medicine, nege, laboratorijsko-diagnostične dejavnosti, mikrobiologije in imunologije, patologije, sodne medicine in drugih predkliničnih strokovnih in raziskovalnih dejavnosti, zdravstvenega delovanja zdravilišč, zdravstvenega šolstva, zdravstvenih združenj in njihovih glasil ter drugih, z zdravstvom povezanih ustanov na Slovenskem. Izšel bo naslednje leto.«