Kaj pa je družinska kmetija?!

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 16. april 2018 / 17:41

V Sindikatu kmetov Slovenije ugotavljajo, da v Sloveniji nimamo jasne opredelitve, kaj je družinska kmetija, in da iz statusne neurejenosti izvira tudi več težav.

Strahinj – Sindikat kmetov Slovenije izvaja v sodelovanju in s podporo ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in kmetijsko gozdarske zbornice projekt Družinske kmetije – temelj socialnega in ekonomskega razvoja podeželja, s katerim želi v družbi predstaviti vsem znan, a pogosto spregledan pomen družinskih kmetij. V okviru projekta je prejšnji petek pripravil pogovor na to temo tudi v Biotehniškem centru Naklo v Strahinju. Izhodišča za pogovor so bili podatki in ugotovitve, da s povprečno veliko kmetijo v Sloveniji ni možno preživeti, da je gospodar kmetije v povprečju star 57 let, da štiri petine podeželja obdelujejo družinske kmetije in da v Sloveniji nimamo jasne opredelitve, kaj je družinska kmetija. »Pojem družinska kmetija se uporablja v zakonodaji, vendar na žalost nimamo definicije, ki bi opredelila njen socialno-gospodarski in pravno-formalni položaj,« ugotavljajo v sindikatu in dodajajo, da to za trdnost in razvoj družinskih kmetij ni dobro, saj statusna neurejenost omogoča državi neustrezne prilagoditve in ukrepe.

V razpravi je bilo slišati različne ugotovitve, mnenja in predloge. Marijan Pogačnik, direktor Biotehniškega centra Naklo, je dejal, da kot izobraževalna ustanova nimajo neposrednega stika z družinskimi kmetijami, vendar v okviru izobraževalnih programov pripravljajo mlade za delo na takšnih kmetijah. Problemov, povezanih z nasledstvom na kmetiji, po Pogačnikovem mnenju ni mogoče enostavno reševati prek institucij. Opažajo tudi, da mladi nočejo na kmetijah le delati, ampak želijo biti tudi ustvarjalni in inovativni.

Premalo socialnega svetovanja

Mitja Kadoič, direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj, je dejal, da je težišče njihovega dela na tehnološkem svetovanju, seznanjanju kmetov z ukrepi kmetijske politike in svetovanju glede dopolnilnih dejavnosti. Premalo je poudarka na socialnem svetovanju, v okviru katerega bi kmetom lahko svetovali tudi pri prenosu kmetije na mladega prevzemnika. Ker so kmetije ekonomsko precej opešane, se mladi težko odločajo za prevzem kmetije. Država z nekaterimi ukrepi spodbuja prenos lastništva kmetije na mlajše generacije, sicer pa so primeri zelo različni in veliko odvisni tudi od odnosov v družini. Kmetijsko politiko bi po Kadoičevem mnenju v prihodnje morali prilagoditi tako, da bo omogočila preživetje tudi hribovskim in gorskim kmetijam.

Navezanost na zemljo ni dovolj

Stane Bergant, kmet iz Kokre, se je zavzel za takšno definicijo družinske kmetije, s katero bi zajeli vse, ki na kakršenkoli način obdelujejo kmetijsko zemljo. V preteklosti, ko so na kmetijah še vse delali na roke, je bila razlika v konkurenčnosti gorskega in ravninskega kmeta zanemarljiva, z razvojem mehanizacije pa je ravninsko obdelovanje v izraziti prednosti. Samo navezanost na zemljo ni dovolj, mladi hočejo tudi ekonomsko primerljiv položaj. Država mora poskrbeti za to, da bodo na teh kmetijah, ki so za Slovenijo zelo dragocene, tudi ekonomsko motivirani za nadaljnje gospodarjenje. »Propad hribovskega kmetijstva pomeni tudi 'propad' krajine,« je dejal Bergant in opozoril tudi na težave, ki jim jih povzroča divjad, še zlasti velike zveri.

Jernej Redek, strokovni tajnik Sindikata kmetov Slovenije, je ugotavljal, da je položaj družinskih kmetij treba jasno določiti in jim tudi priznati, da ne delajo zgolj za lastni zaslužek, ampak tudi za skupno dobro – negovanje pokrajine, ohranjanje poseljenosti ... Na avstrijskem Koroškem imajo v svetovalni službi tudi psihologa, ki pomaga kmetom pri reševanju težkih problemov, med katere sodi tudi prenos lastništva s starejših na mlade.