Večkrat se bodo srečali

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Razvedrilo / / 18:58

V Kranju so se zbrali sošolci, ki so pred petdesetimi leti končali poklicno gumarsko šolo tovarne Sava.

Nedavnega srečanja v enem od kranjskih gostišč se je udeležilo enajst od 24 sošolcev, ki so leta 1968 končali dvoletno poklicno gumarsko šolo Sava Kranj. Pet je danes že pokojnih in to je bil še razlog več, da so se po tokratnem srečanju ob 50-letnici zaključka šolanja poslovili z obljubo, da se bodo odslej srečevali pogosteje. Pred tem so se sicer zbrali ob 20., 30. in 42. obletnici.

Nekdanji sošolci so se v prijetnih pogovorih seveda dotaknili tudi let na gumarski šoli, ki je pod okriljem Save delovala že od leta 1947 in je pozneje prerasla v srednjo šolo, ki je že vrsto let ukinjena. »Sošolci smo bili rojeni med letoma 1949 in 1951, precej nas je bilo iz Kranja in okolice, sicer pa so prihajali iz cele Slovenije. Bivali so v dijaškem domu, nekateri so potem v Kranju tudi ostali,« je povedala Mira Košnik Petrič, Kranjčanka, ki je organizirala srečanje. V tistem času težko dobiti službo, zato so imeli srečo, da jim je Sava nudila zaposlitve in še pred tem štipendije. Gumarsko šolo so obiskovali na treh lokacijah: pod obvoznico ob reki Savi, nato v savskem obratu, kjer je danes parkirišče nasproti Globusa, nazadnje pa so selili še v Stražišče v mladinski dom blizu tovarne Sava. Imeli so številne strokovne predmete, polovico časa pa je bilo namenjenega praktičnemu usposabljanju. Njihova razredničarka je bila sedaj že pokojna profesorica slovenščine Soča Švigelj. »Šola je bila kar zahtevna, nekateri so ponavljali letnik. Bila je dobra odskočna deska za nadaljnje izobraževanje in napredovanje do višjih stopenj izobrazbe,« je razložila Mira Košnik Petrič.

Po končani šoli so nekateri mladi poklicni gumarji začeli delati v proizvodnji v Savi, drugi pa so priložnosti našli drugje. »Leta 1968 je bilo v Savi več kot tri tisoč zaposlenih. Bila je zelo pomembna in uspešna tovarna, žal je pa danes tam, kjer je. Od tistih, ki smo ostali v Savi, nas je veliko ob delu nadaljevalo šolanje, ker nam je tovarna plačala šolnino in omogočila študijski dopust. Tako smo napredovali na boljša delovna mesta. Kar enajst sošolcev iz našega letnika nas je vso delovno dobo od vajenca do upokojitve delalo v Savi. Kot zanimivost lahko povem še, da so se gospe iz Iskre, kjer so imeli mnogo lažje in lepše delo, na poti domov na avtobusu pritoževale, da smrdimo po gumi,« je Mira Košnik Petrič obujala spomine.

Navzoči so se razgovorili tudi ob rdeči morski zvezdi, ki jo je eden od sošolcev prinesel iz morja na končnem izletu v Splitu in jo Košnik Petričeva hrani še danes. S seboj je prinesla še surovino za gume – kord, zelo močno nit, ki se zlepa ne strga. Zadnja leta jo uporablja za izdelavo copatov iz reciklirnega materiala, predvsem starih oblačil.