Misli – prepričanja – realnost

Misli kreirajo prepričanja, prepričanja postanejo realnost. To se zgodi, ker se misli »zbirajo« in se začnejo povezovati v prepričanja in vzorce. Zlahka to razumemo, če pomislimo na vrv. Spletena je iz tisočerih drobnih vlaken. Vsako od teh posameznih vlaken samo po sebi ni dovolj močno, da bi zdržalo veliko težo ali bi se z njim uspešno privezali. Ko se vsa ta drobna vlakna združijo skupaj, se spletejo v vrv. Postanejo močna in mogočna, s tako stkano vrvjo se lahko uspešno in trdno privežemo. Enako se dogaja z našimi mislimi.

Krepitev naših misli 

Posamezna misel sama po sebi ni zelo močna. Ko mislimo in razmišljamo o vedno istih stvareh, se energija, ki jo z mislimi uporno pošiljamo v isto smer ali cilj, močno okrepi. Če se nam po glavi pletejo vedno ene in iste misli, je to točno tako, kot bi pletli volno. Ko pletemo ter delamo vedno isti gib, kmalu napletemo vzorec. Če delamo skrbno, je vzorec lep. Ko razmišljamo vedno o istih stvareh, misli tako zbiramo in krepimo. Postajajo mogočna in trdna prepričanja, na katera se »privežemo«. Če so te misli lepe, pozitivne, nas taka prepričanja podpirajo in nam pomagajo dosegati cilje. Če pa so te misli prežete s strahovi in dvomi, so taka prepričanja za nas omejujoča in nas ovirajo pri našem delovanju.

Vsaj tako skrbno, kot izbiramo volno, blago, materiale, iz katerih pletemo in krojimo svoja oblačila, bi morali skrbno izbirati svoje misli, ker iz njih pletemo svoja življenja, pa se tega premalo zavedamo.

Naša glavna težava je, da mislimo na stvari, ki se jih bojimo, jih nočemo doživljati. Ne zavedamo pa se, da jih že samo s tem, ko mislimo nanje, energijsko hranimo in tako ravno tisto, čemur bi se želeli izogniti, posledično sami kreiramo in povabimo v svojo realnost.

Kakšen je recept, da se temu izognemo?

Zavestno nadzorovati in opazovati svoje misli, misliti le na tisto, kar si zares želimo in ne na tisto, česar nočemo ali se bojimo.

Zgodba v razmislek:

Nekoč je ostareli Indijanec plemena Čeroki pripovedoval svojemu vnuku, da se v notranjosti vsakega človeka odvija boj med dvema volkovoma. Prvi volk predstavlja zlo: jezo, zavist, ljubosumje, pohlep, samopomilovanje, bes, laž, sebičnost in nasilje. Drugi pa dobro: mir, ljubezen, nesebičnost, resnico, sočutje, srčnost, vedrino, upanje in pripravljenost pomagati.

Po premisleku ga je vnuk vprašal: »In kateri volk na koncu zmaga?«

»Zmaga vedno tisti, ki ga hraniš!« mu je odgovoril starec.