Nova hladna vojna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 7. april 2018 / 10:15

Zadnji tedni pred veliko nočjo 2018 so bili na svetovni politični sceni zelo razgibani. Na eni strani umirjanje po obisku severnokorejskega voditelja na Kitajskem, na drugi izbruh nove hladne vojne med Zahodom in Rusijo …

Zahod proti Rusiji

To pot bi rad pohvalil našega zunanjega ministra in gorenjskega rojaka Karla Erjavca za primerno zadržanost ob diplomatskem napadu Zahoda na Rusijo. Več komentatorjev je že opozorilo na podobnost z mednarodnim političnim položajem, ki je nastal pred drugim napadom ZDA in VB na Irak – češ da režim Sadam Huseina skriva ogromne količine orožja za množično uničevanje. Po napadu se je izkazalo, da tega sploh ni bilo, bila je le »finta«, na katero smo vsi prozahodni zavezniki naivno nasedli. Dejansko je šlo za ameriško-britanski roparski pohod na Irak oziroma za okupacijo in trajni nadzor njegovih naftnih polj. ZDA v Iraku sploh ne gre za trajni mir in uvajanje njihovega modela kapitalizma in demokracije, ki je Iračani itak nočejo in sploh ne potrebujejo. ZDA raje vidijo, da so Iračani med seboj v trajni napetosti, oni pa jih kot žandar malo pomirjajo, hkrati pa črpajo in odvažajo nafto. V razmerju Zahoda in Rusije gre za nekaj podobnega. Po razpadu Sovjetske zveze je že kazalo, da se bo Rusija povsem priredila Zahodu, tako v politiki kot v gospodarstvu. Naveza zahodnega kapitala in politike je že videla, kako se bo polastila ruskih prostranstev in jih sebi primerno izkoriščala. Pozni Jelcin in njegov naslednik Putin sta to težnjo zavrnila in prepustila ruska naravna bogastva domačim oligarhom. Ropanje – da, a bistveno bolje je, da so roparji Rusi kot Zahodnjaki. Oligarhi, ki so pripravljeni plačevati davke doma, lahko nadaljujejo s svojim plenjenjem, tiste, ki so hoteli vse zaslužke spraviti v zahodne banke in davčne oaze, je doletela Putinova nemilost. Najbolj znan primer je Mihail Hodorkovski, ki je veljal za najbogatejšega Rusa, potem pa je v Putinovih zaporih preživel kar 3709 dni, dokler ga ni 2013 izpustil in zdaj živi na Zahodu. Znan je tudi primer ruskega tajnega agenta Aleksandra Litvinenka, ki so ga leta 2006 v VB umorili z radioaktivnim polonijem. Vse to se je dogajalo v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja in v prvih letih sedanjega. V naslednjih pa je Rusija pod Putinom spet postala svetovna vojaška velesila in mogoče ni naključje, da je zahodna protiofenziva stekla po Putinovem nedavnem nastopu pred rusko javnostjo, na katerem je razkril nova visoko tehnološka ofenzivna orožja, s katerimi naj bi ruska vojska že razpolagala. V tem kontekstu je kot nova medijska bomba eksplodira vest o zastrupitvi nekdanjega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke, čeprav je zadeva še neraziskana. Na prvi pogled je zadeva Skripalo podobna zadevi Litvinenko, a javnosti niso predočili še nobenih zanesljivih dokazov. Verjamemo, da je žrtev sovjetskega bojnega strupa »novičok«, za domnevo, da je zastrupitev izvedla oziroma naročila ruska tajna služba FSB ali celo Putin sam, pa ni nobenega dokaza. Zahodna diplomatska ofenziva in ruski odziv, oboje se izkazuje z vzajemnim izgonom diplomatov, je le simptom globljega sindroma. Ta pa je v tem, da je Zahod v času predsednika Jelcina že videl ruska prostranstva kot svojo bodočo kolonijo, pod Putinom pa se je Rusija postavila na noge in znova postala velesila, zlasti vojaška. Gospodarske in diplomatske sankcije Rusijo na kratki rok sicer prizadevajo, na daljši rok pa so brezplodne in nesmiselne. Zahod se bo moral pač sprijazniti, da nastaja tripolarni svet na relaciji Zahod – Rusija – Kitajska. Unipolarni svet s središčem v ZDA je že preteklost. Edina perspektiva tripolarne ureditve je sodelovanje, vse drugo vodi v novo svetovno vojno, ki se je že začela. Izkazuje se vojaško (v lokalnih vojnah, kot je sirska), v aktualni trgovinski in carinski vojni med ZDA in Kitajsko in v diplomatski ofenzivi, kakršna je ta, o kateri govorimo. Sicer pa je to le moj pogled. Če se motim in je resnica nam vsem bolj prijazna, bom zmoto z veseljem priznal.

Brexit je norost

»Na Irskem ljudje na brexit – če niso ravno lastniki izvoznega podjetja – zaradi čiste, čiste norosti koncepta gledajo z določeno mero radosti.« To pravi irski pisatelj Colm Toibin (1955) in trdi, da bi morala imeti britanska vlada pogum ljudi prositi, naj glasujejo še enkrat.

Nevarni turboturizem

Unesco znova opozarja na ogroženost svetovne dediščine zaradi »turboturizma«. Za primer navaja velikanske potniške križarke in svetuje, da bi razvili do okolja prijaznejše ladje. Izpostavlja primer Benetk, kjer valovi, ki so posledica plovbe velikih ladij, povzročajo erozijo na stavbah. Križarkam bodo plovbo v njihovi bližini prepovedali.