Kam z odpadki?

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 19. marec 2018 / 09:13

Pred časom je prebivalce ob komendski poslovni coni razburila vest, da ljubljansko podjetje Ecoplus v coni načrtuje center zbiranja in predelave nevarnih odpadkov. Reagirala je vodiška občinska uprava, ki ščiti svoje vodne vire, oblikovala se je tudi civilna iniciativa, ki takšnega podjetja noče v svoji neposredni bližini. Skrb je seveda razumljiva, še toliko bolj po katastrofi v vrhniškem Kemisu. Še enega takšnega dogodka si nihče ne želi, še najmanj pred domačim pragom.

Podjetje se je pritiskom uklonilo, a kot pravijo, bodo utrpeli precejšnjo poslovno in finančno škodo. Kot pojasnjujejo v vodstvu, so projekt ustavili in ne razmišljajo niti o gradnji na drugi lokaciji, saj se zavedajo, da bi se zgodba najverjetneje ponovila. Ne glede na vse pa so prepričani, da bi investicija prispevala k varovanju okolja. Podjetje, ki se ukvarja s čiščenjem lovilnikov olj, odpadne vode iz avtopralnic, čistilnih naprav in kanalizacije, bi prečiščeno vodo lahko ponovno uporabilo pri svojih procesih in jo vračalo nazaj v industrijo, ki je velika porabnica vode. Menda so jim naklonjene tudi vladne in nevladne organizacije, ki se zavedajo problematike na tem področju.

Ali postavitev tovrstnih centrov torej pomeni dodatno nevarnost ali prispeva k čistejšemu okolju? Najverjetneje je oboje res. Z nevarnimi odpadki je nujno čim bolj učinkovito ravnati, po drugi strani pa možnosti onesnaženja, čeprav še tako neznatne, ni mogoče popolnoma izključiti. Logika ljudi, češ zakaj bi takšna potencialna grožnja stala ravno pred mojim pragom, je torej razumljiva.

A vendarle … Leta 2016 smo v Sloveniji ustvarili 5,5 milijona ton odpadkov, od tega sto dvajset tisoč ton nevarnih. Količine se v zadnjih letih sicer zmanjšujejo, a še vedno je nevarnih odpadkov bistveno več kot pred leti (leta 2002 denimo »le« petdeset tisoč ton). Večino okolju nevarnih odpadkov sicer proizvede industrija, le štiri odstotke jih nastane v gospodinjstvih, a ne nazadnje tudi industrija sledi potrebam družbe.

Ta pa kljub obratu v trajnostno in ekološko smer v zadnjih letih še vedno proizvaja zastrašujoče količine smeti. Z učinkovitostjo ravnanja z njimi se morajo ukvarjati za to pristojne institucije, ki pa so ravno v primeru Kemisa zatajile.

A svoj del odgovornosti nosimo tudi posamezniki, ki nas smeti največkrat zmotijo šele takrat, ko nas začnejo neposredno ogrožati, manj pa se njihove problematike zavedamo, ko jih – pogosto zaradi nepremišljenosti – čezmerno ustvarjamo.