Šopek Cankarjevih pisem

»'Ko se je vrnil triindvajsetega oktobra od 'Štruklja' domov, nekoliko okajen, se je v temi spotaknil in treščil z glavo naprej in padel navzdol. Udaril se je na zatilje. Nekoliko je krvavel, v prihodnjih dneh mu je rana v laseh nekoliko otekla, a se ni brigal za njo. Pobrigala pa se je za ranjenca njegova nevesta in ga vsega šibkega in opešanega preselila k svojim staršem na sv. Petra cesto številka 28. Zdelo se je, da ne bo nič hudega. Ponoči od 28. na 29. oktober pa mu je nenadoma postalo slabše, vrgla ga je božjast in padel je v nezavest. Z rešilnim vozom sem ga prepeljal v deželno bolnišnico na kirurgični oddelek primarija doktorja Stojca. Ko sem ga ob osmih zapustil in odšel v službo, sem bil skoraj prepričan, da ga ob desetih, ko sem se mislil vrniti k njemu, ne bom več našel živega. Vendar mu je po lumbalni punkciji (po vbodu v ledje) v hrbtenični mozeg in po odvzemu množine možganske tekočine (liquor cerebrospinalis) takoj odleglo. Napad ob osmih je bil zadnji, in ko sem ga ob desetih videl, je bil zopet dober in pri zavesti. Zdelo se je, da bo stvar prebolel. Napadi se mu niso povrnili, rada se mu je zacelila, telesno se je okrepil. Vrnil se je iz bolnišnice k Rohrmannovim. Diagnoza na kirurgičnem oddelku se je glasila: pachymeningitis haemorhagica traumatica, vnetje možganskih mren s krvavitvijo, povzročeno po padcu in udarcu na zatilje. Pritisk oteklih, s krvjo podplutih open na možgane je bil vzrok božjastnih napadov, ki jih pozna zdravniška veda pod imenom Jacksonova epilepsija možganske skorje.' Cankarjevo okrevanje je bilo žal le začasno in kmalu je moral spet v bolnišnico. Tokrat na oddelek za notranje bolezni. 'Umrl je 11. decembra ponoči ob 1. uri in 15 minut. Tokrat se je diagnoza glasila: Tbc. et gangraena pulmonum. Gnitje pljuč po vsesanju nesnage med epileptičnimi napadi. Kaj pa naj bil vsesaval, če ne nesnage, nesnage … Jetika je sodelovala po nedolžnem.'« (Str. 168–169)

Gornji odlomek ni najbolj značilen za to knjigo. V njej gre za pisma, ki jih je Cankar pisal iz Slovenskih goric na Rožnik. Ob 25. obletnici njegove smrti jih je sredi vojne kot bibliofilsko knjigo izdal škofjeloški rojak Tine Debeljak. Ob stoletnici smrti pa je za novo izdajo poskrbela MK, to pot pod uredništvom Mihaela Glavana. Naturalistično natančni opis njegovega umiranja pa je delo zdravnika, pisatelja in Cankarjevega biografa Lojza Kraigherja. Ob stoti obletnici smrti je prav, da vemo, kako je naš največji pisatelj umrl.