Poljaki

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 15. marec 2018 / 08:14

Dva tedna v šoli gostimo trideset Poljakov iz mesta Naklo na Poljskem. Dvajset let že traja sodelovanje med dvema istoimenskima mestoma: Naklo v Sloveniji in Naklo na Poljskem. Tako tečejo s tamkajšnjo kmetijsko, veterinarsko in krajinsko šolo izmenjave. Mi gor in Poljaki dol … Vse skupaj sedaj pokriva projekt Erasmus+, evropska sredstva, ki jih je dovolj, če jih znamo izkoristiti. Poljaki in Slovenci, Slovani. Enotni in tudi različni. Na takšnih izmenjavah se vedno znova potrdi, da so mladi enaki povsod po svetu. Navihani, zvedavi, ustvarjalni ali naveličani. Kakor jih obrnemo in za kar jih navdušimo. Kadar imamo v gosteh Italijane, Francoze, Špance, Poljake, že vnaprej sprašujemo, ali znajo kaj angleško. Slabo, sabo. Če je v skupini tridesetih dijakov pet takih, ki lahko samostojno komunicirajo med seboj ali z vodniki, profesorji, smo zelo veseli. Ne morem reči, da ne znajo prav nič, vendar zelo skromno. Mirno se lahko pohvalimo, da slovenska mladina, pa naj bi prišla iz katere koli šole, dobro govori angleško. Je to posledica televizije, telefonov, šolskega sistema …? Verjetno vsakega po malem in povsod bodo tudi izjeme. V grobem pa ponosno lahko rečemo, da je večina slovenskih srednješolcev sposobna komunicirati v angleškem jeziku. Torej je v našem šolskem sistemu tudi kaj dobrega.

Dijaki sodelujejo pri pouku in na praksi, ogledajo si nekaj Slovenije, ker pa je izmenjava strokovna, najraje gledajo uspešne kmetije. Čebelarjenje se dotika njihove stroke, odkar pa je 20. maj svetovni dan čebelarjev, je predstavitev čebelarjenja za tujce obvezna. Jaz sem bila z njimi na Brezjah. Morda je stereotip, da so Poljaki veren narod, vendar je Karol Wojtyla njihov narodni simbol in na Brezjah je postavljen njegov kip. Ponosni so na svojega svetnika. Pravim, da so Brezje za nas kot Čenstohova za Poljake. Kadar sem z našimi dijaki na Brezjah, se kar nekaj časa zamudimo pred cerkvijo in debatiramo, kako se v cerkvi obnašamo, zakaj bi šli pogledat to svetišče; da jih ne posiljujemo z vero, naj si ogledajo zgolj arhitekturo in umetnost. Vedno kakšen ostane zunaj, da ga to ne zanima. Poljakom tega ni treba razlagati. In ko pred Marijinim oltarjem povem, da tukaj okrog hodijo verniki po kolenih, jih gre takoj deset na kolena in obhodi oltar. Pri naših dijakih se kaj takega ne bi zgodilo. Četudi bi kdo šel, ga je pred zasmehovanjem drugih sram in zato tega ne bi storil. Potem smo obhodili Pot miru, ki je trenutno zasnežena, vendar je lepa v vsakem letnem času. Dve uri sprehoda za nas ni pretirano naporno. Peračiški slap je zaledenel, mostovi zasneženi. Zimske radosti s kepami so dijake spravile v dobro voljo. Negujte svojega otroka v sebi, tako nam večkrat pravijo. Ko se od potoka Peračica vračamo proti vasi, nestrpno sprašujejo, koliko je še. Še naslednji dan pripovedujejo, da takšnega vzpona v življenju še niso opravili in so res utrujeni, ker je pač v njihovem okolju sama neskončna ravnina … Vedno je dobrodošlo pokukati na tuje.