Prizanesimo svojim potomcem

Prejšnji teden smo razmišljali o hudih duševnih stiskah, ki se nam nabirajo leta in leta. Duševne stiske lahko nastanejo zaradi groznih dogodkov (npr. vojna, prometne nesreče, požari, samomori, izguba premoženja, fizične in spolne zlorabe …). Manj vidne tegobe pa so stalni občutki tesnobe, občutki manjvrednosti, nezaželenosti in odvečnosti, zaprtosti vase, grozni občutki krivde in sramu, da nikoli nismo na pravem mestu, vseživljenjski občutki nemoči, mnogi se celo življenje počutijo zapostavljene in celo zavržene. Mi se prepričamo, da to ni tako hudo in da bomo pač potrpeli do smrti. Saj imamo vsega dovolj in bomo že nekako. Drugje je še hujše. Vedno so bili ljudje, ki so trpeli in jim ni bilo pomoči. Pravimo, da racionaliziramo, vendar je to le beg od naše razbolele notranjosti. Bežimo sami pred sabo. Nočemo in ne upamo si priznati hudih trenutkov. Tiho trpimo. Veliko ljudi se zavestno odmika od pogovora o sebi. Vse bodo naredili, samo nič o sebi ne bodo povedali. To je seveda njihova pravica. Preveč je boleče, da bi spregovorili. Pravijo, da nimajo spominov. Pravzaprav nočejo govoriti. Pravijo, kar je bilo, je bilo. Svoje zgodovine res ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo svoj odnos do nje. Mi gremo lahko sicer v Avstralijo ali na Aljasko. Naši občutki bodo prišli za nami na konec sveta. Tisto sekundo, ko vstopimo na letalo, in isto sekundo, ko iz njega izstopimo, so že tukaj.

Priletni gospod je včeraj pohvalil razmišljanja v tej kolumni. Oba z ženo jih bereta. In sem ga spodbudil, da je namen mojih razmišljanj tudi ta, da bi bralci svoja spoznanja o sebi delili med seboj. Da bi on delil svoja razmišljanja in še bolj svoja občutja s svojo ženo. Se nasmehe in pravi: »To pa ne. Razprava bi zašla v precej neljuba razmišljanja o nama.« To bi lahko imenovali izogibanje sebi. Nič hudega, bi rekli. Škoda je le, da izgubljata priložnost za večjo povezanost. Deljenje našega notranjega sveta z ljubečo osebo nam neverjetno dvigne nivo zadovoljstva in sreče.

Sebi se izogibamo na še bolj priljubljene načine, kot je npr. daljša pretirana odsotnost zaradi dela. Prikladna sredstva za pobeg so tudi telefon, računalnik in televizija. Lažje je vzeti v roke telefon, kot pa se ukvarjati z otroci, lažje je gledati televizijo, kot pa se pogovoriti z ženo, ker nas je okregala, ker … – vsak ima svojo zgodbo.

Pisali smo že o medgeneracijskih prenosih psihičnih vsebin. Če bom delal dobro, bo šlo dobro naprej, če bom delal slabo, bo šlo slabo naprej. Tisto, česar mi ne bomo predelali, bodo v celoti in brez izjeme dobili naši otroci. Česar mi ne bomo dali v besede, bo bremenilo naše otroke. In sploh ne bodo vedeli, kaj in kje so dobili. Naša čustvena stanja se ne izgubijo, kot se ne izgubi energija, le predrugači se. Če že ne moremo zaradi sebe, se opogumimo zaradi otrok. Saj nihče ne želi istega notranjega trpljenja svojim otrokom.