Odstrli pogled na preteklost

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Tržič / četrtek, 8. marec 2018 / 08:02

V Galeriji Atrij v Tržiču so pretekli teden predstavili dve novi knjigi, ki so ju izdali v Tržiškem muzeju. Avtor obeh knjig je višji kustos v tržiškem muzeju Bojan Knific.

Tržič – Novi knjigi Bojana Knifica bralca popeljeta v tržiško preteklost skozi zgodbe o tržiški rokodelski tekstilni dediščini in skozi pričevanja starejših Tržičanov o življenju v prvi polovici in sredini 20. stoletja. Knjiga Klobčič in nit, stari modni hit je izšla kot katalog k istoimenski stalni razstavi v Tržiškem muzeju in razkriva spoznanja o tekstilni dediščini v Tržiču, ki je bil včasih največje nogavičarsko središče na Slovenskem. V knjigi Tržič v besedi in sliki: spomini na prvo polovico in sredino 20. stoletja pa so združene kratke pripovedi starejših Tržičanov, zbrane med letoma 2014 in 2016, dopolnjene s fotografijami, ki razkrivajo nekdanji način življenja v Tržiču in okolici.

Predstavitev rokodelskih dejavnosti

Knjiga Klobčič in nit, stari modni hit predstavlja tri pomembne tržiške rokodelske dejavnosti, to je nogavičarstvo, tkalstvo in modrotiskarstvo, pri katerem gre za poseben postopek barvanja blaga, je razložil Bojan Knific. Spomnil je, da je bil Tržič v Prešernovem času največje nogavičarsko središče na Gorenjskem. »Vsaka druga hiša je bila nogavičarska, podobno kot je kasneje veljalo za čevljarstvo.« Nogavičarji so propadli, ko so moški začeli nositi dolge hlače in tržiške nogavice niso bile več moderne. V knjigi se je posvetil tudi predelavi lanu in čarobnosti modrotiska. »Šlo je res za čaroben postopek,« je poudaril Knific in dodal, da so barvali z indigom. »To je bila najobstojnejša naravna barva, zato je bila zelo priljubljena.« Z modrotiskom sta se v Tržiču ukvarjali družini Gašperja Polaka in Jožeta Peharca, je še dejal Knific.

Ohranja dragocene spomine

Pomemben vpogled v tržiško zgodovino ponuja tudi knjiga Tržič v besedi in sliki: spomini na prvo polovico in sredino 20. stoletja. Vanjo je vključil nekatere sogovornike, rojene med letoma 1920 in 1939, s katerimi se je pogovarjal ob pripravi stalnih razstav v muzeju. Pripovedovali so mu največ o življenju v svoji mladosti in zgodbe, ki so šle od ust do ust. Ker je želel, da se ti dragoceni spomini ohranijo tudi za prihodnje generacije, jih je zbral v knjigi. Med njimi je tako tudi pričevanje Mire Primožič o posebnih metodah zdravljenja zdravnika Otta Hawline, ki je recimo žensko, ki so ji odpovedovale noge, zdravil s čebeljim pikom. Ali pa o frizerju, ki je svoje stranke dobesedno ostrigel »na lonec« tako, da jim je na glavo položil lonec in obstrigel lase okoli njega. Predstavitve knjige se je udeležila tudi ena od sogovornic v knjigi, Zofka Peternel, ki je z zbranimi potem tudi v živo delila spomine na svojo mladost. Izhajala je iz dokaj premožne družine, ki se je ob vodenju kmetije ukvarjala tudi s čevljarstvom, njen oče pa je bil v letih od 1925 do 1930 celo župan. Čeprav v drugih družinah v tistih časih meso ni bilo pogosto na mizi, so ga pri njih jedli skoraj vsak dan, je pojasnila. »V čevljarski delavnici smo morali pomagati vsi člani družine. Pri delu je oče zahteval čisto tišino, zato smo bile enkrat s sestrami, ker smo se tako smejale in nas nikakor niso mogli umiriti, celo tepene.« Spominja se, da je bilo dela ogromno, tik preden so čevlje odpeljali na avtobus za Ljubljano, pa je bilo po njenih besedah v delavnici kot »sodni dan«. Imeli so tudi vajence in pomočnike in za vse je kosilo kuhala njena mama. »Vsak dan nas je bilo pri mizi vsaj petnajst.« Zelo živi so tudi njeni spomini na meščansko šolo, ki jo je obiskovala v Tržiču. Posebno se ji je vtisnilo v spomin zafrkavanje učiteljev, ker so jo nekoč zalotili pri kajenju na stranišču. »Sošolka, pri kateri so imeli doma gostilno, me je pripravila do tega, sama sem bila povsem nedolžna,« še danes ne more pozabiti krivice, ki se ji je zgodila.