Kuhinja z razgledom

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. marec 2018 / 11:57

»Vloga čebel pri ohranjanju človeškega rodu je že nekaj let vsem znani stereotip: če bodo izumrle čebele, bomo izumrli tudi ljudje, pa tudi večina zemeljskega rastlinstva in živalstva. Čebele so namreč odgovorne za oplojevanje približno 90 odstotkov rastlinja na našem planetu. Slišati je banalno in dolgočasno, ker nam to nenehno ponavljajo, vendar gre za eno izmed tistih pomembnih dejstev, ki jih zdaj poznamo vsi. Medtem pa čebele od leta 2006 izginjajo v glavnem zaradi lokalnih nepojasnjenih pomorov, toda v razmeroma jasnih globalnih pogojih monokultur, pesticidov, izčrpanosti tal ... Končno je postalo jasno, da je glavna težava v tem, kje čebele živijo, in nekateri so prišli do izvirne rešitve: če se čebele ne morejo več ohraniti v onesnaženi naravi, potem bi lahko zanje našli prostor v manj onesnaženih mestih. Ta ideja sploh ni nova in ne izvira iz kakšne posebne ekološke usmerjenosti. Kaže, da je bil prvi mestni čebelar moderne dobe Jean Paucton, ki je bil kot mojster za scensko opremo zaposlen v pariški operi Garnier. Na stare dni se je hotel ukvarjati s čebelarstvom, ker pa so se skalili njegovi načrti glede nekega kosa zemlje zunaj Pariza, je dobil dovoljenje, da svoje čebele naseli na strehi poslopja opere. Njegov med v operi še danes prodajajo kot enega izmed spominkov pa tudi v Fauchonu, eni izmed najbolj luksuznih pariških prodajaln z delikatesami. Med ima poseben okus, saj se v njem mešajo arome pariških divjih kostanjev, lip, cvetja iz parkov Luxembourg, Montsouris, Bagatelle (zlasti vrtnic) ter Bolonjski gozd. Pariz brez dvoma ni 'zeleno mesto', v nasprotju z Berlinom, ki je evropska prestolnica mestnega čebelarstva. Danes v Berlinu deluje okoli 500 čebelarjev, njihovo število pa se hitro povečuje. V ameriških mestih je čebelarstvo zelo razširjeno, vendar je razumevanje prostora tam tako drugačno od evropskega, da bom ostala samo pri evropskih primerih.« (Str. 158–159)

Gornji odlomek ni najbolj značilen za to knjigo, je pa zanimiv. Pa še za naše vrle čebele gre. V poplavi raznih kuharic, ki zdaj niso več le v knjigah, ampak so z njimi preobjedeni skoraj vsi televizijski programi, človeku prav dobro dene knjiga, v kateri so recepti le dodatek, sicer pa gre za refleksijo hrane in vsega, kar z njo počnemo. Knjigo je napisala avtorica, ki se spozna na antropologijo (in kulinariko) Balkana, od njenega antičnega izvirnika do vseh replik v našem času in okolju. Res je, da je treba najprej jesti, a pojedenega ne velja le prebaviti, temveč tudi premisliti.