V spomin: Jože Zaletelj (1925–2018)

Besedilo: Združenje borcev za vrednote NOB Stražišče
Kategorija: Kranj / četrtek, 1. marec 2018 / 13:30

Dne 10. februarja smo se na pokopališču v Bitnjah poslovili od Jožeta Zaletelja. Rojen je bil v vasi Sušica pri Krki v družini z dvanajstimi otoki. Že kot otrok je služil pri kmetu za hlapa. Ko je prišla druga svetovna vojna, je bil kurir, zaradi česar je bil preganjan in kmalu zaprt. Italijani so ga zaprli v taborišče Gonars, zatem v Ribnici, ob kapitulaciji Italije pa v nemško koncentracijsko taborišče. Taborišče Dora Mittelbau je veljalo za kraj, od koder se ne vrneš živ. Tu so bile razmere grozne, Jože in sotrpini so doživeli še hujše mučenje in poniževanje. V delovnem taborišču so izkopavali predore, v katerih so zgradili tovarno raket V1 in V2, prav tistih, s katerimi so Nemci bombardirali London. Trpeli so lakoto, žejo, zastraševanja, onemogle so streljali v navzočnosti drugih. Ko so zavezniki osvobodili taborišče, so naleteli na množico mrtvih, preživeli so bili bolni za tifusom, onemogli. Preživelo jih je malo. Tudi Jože se je spominjal, kako je mislil, da je mrtev, ko se je zbudil, okrog njega pa so stali zdravniki v belih haljah, Mislil je, da je v nebesih. In kot da je resnično bil. Za pravočasno rešitev in zdravljenje se je vedno zahvaljeval zaveznikom in osvoboditeljem. O trpljenju taboriščnikov zvesto priča knjiga Dora, taborišče smrti. Jože ga je preživel, ker je bil pošten, skromen, delaven, psihično in fizično zdrav in močan.

Jeseni 1945 se je Jože vrnil v domači kraj. Z ženo Mihaelo, doma iz Idrijce na Primorskem, kjer je prav tako preživela italijanski fašizem in preganjanje, sta si ustvarila dom v Kranju. Skupaj sta preživela sedemdeset srečnih let in imata sina ter hčerko, vnuke in pravnuke. Jože je štirideset let delovne dobe preživel kot zelo dober livar, čeprav bi lahko koristil ugodnosti kot borec in taboriščnik. Zaleteljeva sta naša soseda že več kot pol stoletja. Občudovali smo ju kot zelo vestna in delovna človeka, nismo pa poznali njune težke življenjske usode in trpljenja med vojno. Zato smo dolžni, da sedaj opozorimo na trpeče v drugi svetovni vojni z željo, da se zgodovina ne bi ponovila in da ne bi spet dvignila glave fašizem in nacizem.