Od Slovenije do Sibirije

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 1. marec 2018 / 14:00

Nov sveženj prevodne literature pri Cankarjevi založbi.

Ljubljana – Zbirka kvalitetne potopisne esejistike S poti je bogatejša za dva naslova. Mehičan Carlos Pascual, ki že sedem let živi v Sloveniji, je na povabilo založbe napisal knjigo, ki govori o nas Slovencih in o njem samem. Njen naslov Debeli zidovi, majhna okna je vsekakor pomenljiv, po besedah urednika Andreja Blatnika pa je knjiga dragocena tudi zato, ker gre za pogled na Slovence od zunaj. Knjigo je prevedla njegova partnerka Mojca Medvešek. »Prevod ni klasičen, saj je avtor imel možnost pisati, dodajati, odvzemati tudi v času prevajanja. V branju se meša kup žanrov, kar je značilno za južnoameriške avtorje, kot tudi močno čustveno opisovanje dogodkov vsakdanjega življenja,« je povedala prevajalka.

Kar se tiče Gabriela Garcie Marqueza imamo v slovenščino prevedena skoraj vsa njegova pomembnejša dela. Zdaj tudi njegovo delo, knjiga je v Španiji prvič izšla po njegovi smrti, S poti po vzhodni Evropi. V drugi polovici petdesetih let se je kot novinar podal po takratni Vzhodni Evropi, pot je začel v Vzhodnem Berlinu, obiskal Češkoslovaško, ki se mu je zdela najbolj zahodna na vzhodu, Poljsko, Madžarsko in Sovjetsko zvezo. Vsako od držav opisuje skozi kritičnost njihovih prebivalcev. Potopis je prežet z ironijo in humorjem, kar nam govori že misel, da v Sovjetski zvezi na 22 milijonih kvadratnih kilometrov ni enega samega oglasa za kokakolo. Zanimiv pogled na tisti čas, pogrešamo le, da ni obiskal tudi Jugoslavije.

Roman Nevidni nizozemskega avtorja Karla Glastre van Loona v prevodu Tanje Mlaker nas popelje na Tajsko, kjer je avtor nekaj mesece živel v begunskem taboru. Napisal je zgodbo o karenskih beguncih iz Burme, ki se je spremenila v Mjanmar, prepoved posameznika pa prepleta z zgodovino dežele in narodovo kulturo. Odvetnik v malem mestu, ki se skuša izogibati politiki, izve, da je njegova žena noseča, zato si zaželi drugačno prihodnost za svojega otroka in se z ženo odločita za pobeg na Tajsko. Po dolgotrajni in nevarni poti prispe v begunski tabor sam in slep.

Roman Narkopolis je bil leta 2012 v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado. Zadeto poetična epopeja prek prvoosebnega pripovedovalca opisuje zakulisja opijske in narkomanske scene v indijskem Mumbaju, kamor pripovedovalec prispe sredi sedemdesetih let. V pripovedovanju v zgodbo vpleta bizarne ljudi, ki jih tam srečuje, od Kitajcev do zahodnjakov – kulture se mešajo v opoju opija. Meglico opoja mehkih drog prekine uvedba heroina. Nekdanja idila izgine.

Zadnje tokratno potovanje je v Sibirijo v nekdanje sovjetsko taborišče. V romanu Samostan nas tja povede ruski pisatelj in publicist Zahar Prilepin. V nekdanjem samostanu so na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja odprli prvo sovjetsko taborišče, imenovano Solovka. V njem se znajde glavni junak Artjom, ki ga v boju za preživetje odlikuje neizmerni življenjski nagon. »Roman je kombinacija hitre zgodbe in refleksije. Taborišče prikazuje kompleksno skozi več kot sto likov, ne le skozi oči žrtve. Vso brutalnost zgodbe mehča ljubezenska zgodba,« je povedal prevajalec Borut Kraševec in dodal, da Prilepin trenutno ne piše, saj se je priključil ruskim paravojaškim enotam v Ukrajini.