Kakšen značaj imam?

Psihološki učbeniki in knjige o osebnostni rasti imajo polno težkih definicij in besed o naših lastnostih. Včasih je tako zakomplicirano napisano, da na koncu še manj vemo, kdo in kakšni smo. A zakaj bi se to sploh spraševali? Le tisto, kar poznamo, lahko obvladujemo in spreminjamo.

Mnogi ljudje nikakor ne zmorejo pogledati v svojo notranjost. Tega se niso učili ne v lastni družini ne v šoli, hkrati jih je še strah, kaj če bodo odkrili kaj neprijetnega, nespodobnega, nerazumljivega. Na noben način pa nočejo raziskati, kaj se jim je dogajalo v otroštvu.

Pogosto značaj človeka najprej ocenjujemo po njegovem vedenju ali posebnih potezah. Zato sebe lahko iščemo in opazujemo tudi preko lastnega vedenja do drugih. To je na začetku lažja pot. Vedno velja pravilo: kakor znotraj, tako zunaj. Ali sem zadirčen ali prijazen do drugih ljudi? Ob kakšnih ljudeh se mi dvigne pritisk in zavpijem? Zakaj ob nekaterih ljudeh začnem hitro govoriti, celo več, ko sem v stresu, začnem jecljati in padem v štajersko narečje, čeprav sem na Štajerskem preživel le deset let svojega življenja? Pri meni pa je drugače: ko se ljudje začnejo prepirati, obnemim, in če je le možno, zapustim prostor. Kadar sem slabe volje in razočarana, grem v nakupovanje. Vsaj za nekaj časa odleže. Spet tretji, bogataš, se pomiri, ko vstopi v igralnico. In kar nadaljuje to hudičevo početje, čeprav je že zapravil ogromno premoženja. Nekomu nikakor ne zadostuje ena ženska, ima neustavljivo potrebo menjati svoje spolne partnerke. Nekateri najstniki stalno izzivajo in se znajdejo v pretepih, ka­sneje v zaporih. Spet druga gospa pa pripoveduje, da se stalno smehlja in dobrika vsem ljudem. Na vsak način hoče vsem ugajati, samo da drugi ne bi imeli slabega mnenja o njej. Skrbna mama želi imeti vse pod kontrolo, celo odrasle otroke. Ta gospod pa vse popoldneve preživi v stanovanju in ga čisti in čisti. Naslednji dela in dela cele dni ... Vsak pri sebi lahko ugotovi, kakšno je njegovo tipično vedenje. Le začnimo se opazovati. Vedenje je del našega (zunanjega) značaja. Ljudje rečejo, da je pač tak in tak, ker ga tako označuje njegovo vedenje.

Vsak zakaj ima svoj zato. Tako tudi naše vedenje od nekod prihaja in nekaj sporoča o nas. Več, kot si mislimo. Naše vedenje je le zunanji odraz naše notranjosti. Vedno. Podzavest ima močnejšo vlogo, kot si upamo priznati. Pogo­sto nas vodi, ne da bi vedeli. Že stari Grki so ugotavljali, da imamo nekaj v sebi, nekaj, česar ne poznamo in kar ima moč nad nami. Konec 19. stoletja so začeli ugotavljati, da smo zaradi lastne zgodovine in prejšnjih generacij skoraj v celoti programirani. Zveni skoraj grozno, vendar prevladuje mnenje o veliki moči naše podzavesti. Ključna je naša zavestna moč. Mi kot svobodna bitja imamo moč, da upravljamo sebe. V tem smo edinstveni na vsem planetu.