Sončna pobočja Valtelline

Od Sondria, mesta in istoimenske province na skrajnem severu Lombadije, je le skok do Bormia, ene od smučarskih zimskih prestolnic, ki je oblegana tudi poleti. Ko sem bila v Sondriu prvič 1993, je bilo vroče poletje. Dolina Valtellina se je bleščala v soncu, na leto ga imajo 1900 ur; pa ne klima ne zemlja nista, da bi o njiju govoril o superlativih. Temperaturne razlike med dnevom in nočjo so velike, zemlja ni bogata. A vinsko trto so tod gojili že v rimskih časih. Skozi stoletja so človeške roke prav neverjetno gradile kamnite zidce, ki še vedno ustvarjajo in ščitijo strme terase, koder raste božja zel. Velike temperaturne razlike med dnevom in nočjo dajejo vinu neko posebno eleganco.

Med Sondriem, ki se ponaša z nekaj cerkvami, dobro ohranjenimi patricijskimi hišami in okolico, ter Radovljico so se utrdili stiki predvsem na kulturnem področju, oklicano je bilo pobratenje, v mestu, ki ima malo manj kot 22.000 prebivalcev, je donela slovenska pesem, na ogled so bile panjske končnice in še marsikaj. Enega od mestnih predelov, kjer so danes predvsem lokalčki, so poimenovali Piazza Radovljica. Kulinarično presenečenje tistega prvega obiska pa so bili pizzoccheri, malo debelejši ajdovi rezanci s krompirjem in največkrat z ohrovtom pa tudi s špinačo. Ko sem prišla domov z izplenom treh škatel rezančkov, je ta kmalu pošel. Čez nekaj let me je spet zgrabila želja po pizzoccherih in povedala sem jo na glas. Moj Izbrani me je pogledal, kakor da bi me oplazila sončarica, a je tistikrat deževalo. Potem se o tej ajdovi dobroti nismo več pogovarjali, dokler ni začela na vrata trkati jesen. Na vsem lepem je bilo slišati predlog: »Če se že kapriciraš na te ajdove nudelce, bom jaz izbral ruto.« Lienz, Južna Tirolska in Passo dello Stelvio. In je sledilo predavanje: drugi najvišji asfaltirani gorski prelaz v Evropi, 2757 m, hud promet, odprt le do začetka ali sredine oktobra. Jasno, gorske ceste so bile za Izbranega vedno posladek. Z eno besedo, bilo je prelepo, le ob vrtoglavih razgledih včasih nisem vedela, da je želodec tako zahrbten in zleze skoraj v grlo. Ko je pošla zaloga, so tudi pri nas začeli delati ajdove rezance. Imenitni so za eksperimentiranje.

Ajdovi rezanci s sirom in zelenjavo

Za 4–6 oseb potrebujemo: 150 g krompirja, 100 g pora, 400 g ajdovih rezancev, 100 g masla, 1 strok česna, 150 g korenja, 150 g ohrovta, 150 g trdega sira, 6–8 žajbljevih lističev, 100 g mlade špinače.

Pristavimo vodo. Naribamo sir. Žajbelj in česen grobo narežemo. Krompir zrežemo na kocke. Preostalo zelenjavo drobno narežemo. Ko voda zavre, damo zelenjavo v rahlo slan krop in kuhamo 5–6 minut. Nato dodamo ajdove rezance in jih kuhamo z zelenjavo 12–15 minut oziroma po priloženih navodilih. Rezanci ne smejo biti lepljivi. Dobro odcedimo.

Na maslu zarumenimo česen in na majhne koščke natrgan žajbelj, dodamo rezance in zelenjavo. Dodamo liste mlade špinače in natrgano svežo baziliko. Potresemo s sirom in rahlo premešamo. Ponudimo s sezonsko solato.