Svetla stran krivice

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 10:49

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika so v dvorani DPD Svoboda Žiri premierno uprizorili komedijo Toneta Partljiča z naslovom Krivica boli. Domači igralski kvartet je odlično uglasil režiser Matija Milčinski.

Žiri – Po lanskoletni uspešnici, kriminalki Mišelovka Agathe Christie, in komedijskih klasikah Lumpacij Vagabundus in Mandragola iz let poprej so v žirovskem DPD Svoboda letos izbrali sodobno komedijo Toneta Partljiča Krivica boli. Predstavo v tokrat nekoliko ožji zasedbi štirih izkušenih ljubiteljskih igralcev Borisa in Branka Pečelina ter Barbare Burnik in Damijane Jesenko Capuder (na lanskem 20. Festivalu gorenjskih komedijantov na Dobu je prejela priznanje za vlogo Mollie Ralston v Mišelovki), je na oder postavil zadnja leta hišni režiser Matija Milčinski ob prav tako že utečeni pomoči Metke Debeljak.

Dobro uro dolgo predstavo v domači sobi odpre Janez Krivic (Boris Pečelin), upokojeni profesor in pisatelj, ki v prazničnem novoletnem času precej osamljen bivši ženi po telefonu sporoča, da se mu godijo same krivice in se bo zato ubil. Potegne pištolo – pok. V nadaljevanju sporoči v slušalko: »A vidiš, ubil sem se.« Dvorana seveda v smeh. Nekdanja žena Vesna (Barbara Burnik), ki profesorju uide z mlajšim in v tistih rečeh aktivnejšim Ljubom Topičem (Branko Pečelin), je sita negodovanja svojega bivšega in mu zato pošlje čistilko Marijo (Damijana Jesenko Capuder). Kaže, da ga ta edina razume in verjame, da je krivično, da mu je urednik na založbi spet zavrnil njegov najnovejši roman – ki seveda govori o krivicah. A Vesnin namen je, da bi se nekdanji mož, starejši dobro situiran gospod, in mlajša mati dveh otrok, ki se težko prebija skozi življenje, zbližala in kljub »intelektualnim preprekam« poročila. Načrt že skoraj uspe, a čistilkina preprosta logika na koncu zmaga, saj je kmalu jasno, da je nekdanjo profesorjevo ženo pri vsem skupaj vodila le njena osebna korist.

Prav v razpletu lahko prepoznamo tudi glavno značilnost Partljičevih besedil. Njegove komedije so navidezno lahkotne, publika se ob njih zabava, a v zgodbah iz vsakdanjega življenja, ki jih pripoveduje, nam pokaže na vso kompleksnost človeških značajev in tudi v času in družbi aktualnih življenjskih situacij, v katerih se znajdejo predvsem navadni ljudje. Partljič ima rad malega človeka. Četverica igralcev se na odru dobro znajde, dobro deluje v dialoških duetih, igra je tekoča, sekvence se menjajo s kratkimi zatemnitvami in gledalcu res ni dolgčas, saj vseskozi pričakujemo, kaj bo. Režiser je tu odlično opravil svoje delo in imel srečno roko tudi pri izboru vlog. Če je Boris Pečelin suveren upokojeni nergač, je Burnikova lisičje zvita komandantka, Branko Pečelin že v prejšnjih igrah preverjeni ljubimec z visoko kapaciteto, Jesenko Capudrova pa prepričljiva v svoji preproščini. Ta na koncu, kar je ljudem všeč, zmaga. Kostume in sceno je pripravila Tatjana Oblak Milčinski, za tehniko so poskrbeli Evgen Podobnik, Klemen Poljanšek in Gašper Jereb, za garderobo pa Vanja Harej in Meta Podobnik.