Bolj svobodomislec kot revolucionar

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 13. februar 2018 / 10:59

Je bil dr. France Prešeren revolucionar? Je res nosil čepico, in ne cilindra? So dolgi lasje, kot jih je imel tudi pesnik, res veljali za znamenje svobodomiselnosti in pozneje tudi revolucionarnosti? Odgovore boste našli na razstavi Prešeren – revolucionar? v galeriji Kranjske hiše.

Kranj – Na dokumentarnih razstavah na temo Prešerna in njegovega časa, ki jih v dneh, ko se priklanjamo slovenski kulturi, v galeriji Kranjske hiše že tradicionalno pripravljajo v Gorenjskem muzeju, smo v preteklih letih izvedeli marsikaj zanimivega o kranjskih obrteh tistega časa, gostilnah v mestu, Prešernovih prijateljih … Letos pa izvemo, da naš pesnik sploh ni nosil cilindra, kot mu ga pripisuje literarna zgodovina, ampak mu je bila mnogo ljubša čepica. Ampak k njej se bomo po uvodnem portretu, ki ga uzremo v začetku razstave, vrnili šele ob zaključku. »Letos mineva 170 let od meščanske revolucije leta 1848, prepoznane tudi za pomlad narodov, in nas je zanimalo, kakšna je bila Prešernova vloga v revolucionarnem vrenju, ki je zajelo skorajda vso Evropo,« je o ideji za razstavo, ki jo je pripravila skupaj z Magdo Zore, povedala Marjana Žibert iz Gorenjskega muzeja.

Muzealki na prvih štirih panojih postavita okvir revolucionarnega dogajanja po Evropi in predstavita tudi razloge za upor v habsburški monarhiji, torej tudi na Kranjskem. Ljudje so zahtevali odpravo absolutizma, pomlad narodov in rešitev kmečkega vprašanja. Izvemo, kako je revolucija potekala v takratni avstrijski monarhiji in da je bila tudi dokaj uspešna. Osovraženi kancler knez Metternich je moral odstopiti, cesar pa je tudi odpravil cenzuro. Slednje je Prešernu prineslo prvo objavo njegove Zdravljice. Napisal jo je sicer že leta 1844, ampak ker je cenzor črtal dve kitici, je pesnik v Poezijah ni hotel objaviti. Osem kitic, takrat seveda še niso vedeli, da državne himne mnogo kasneje ustanovljene slovenske države, so prebirali bralci Kmetijskih in rokodelskih novic.

Val revolucije je pljusknil tudi na Kranjsko, beseda domovina za meščane ni pomenila le rojstnega kraja, ampak tudi prostor, kjer živi določen narod, krepila se je ideja o zedinjeni Sloveniji. »Kranj je imel takrat okoli dva tisoč prebivalcev in 280 hišnih številk, nekaj manufaktur in dobro razvito obrt,« pove Žibertova, Magda Zore pa dodaja: »V bralnem društvu Kazina, v katerega je zahajal tudi Prešeren, so kranjski izobraženci brali domače in tuje časopise in spremljali novice, kaj se dogaja v svetu.« In za kaj so se borili Kranjčani? Bili so proti plačevanju desetine cerkvi, protestirali so proti selitvi občinskih uradov v Kokrško predmestje, v imenu meščanov je protest spisal prav Prešeren. Njegovo delo je bila v mnogočem tudi peticija, v kateri so Kranjčani od stanovskega deželnega zbora zahtevali mestno samoupravo, šolo v slovenskem jeziku, podržavljanje cerkvenega premoženja … Izvemo tudi marsikaj o volitvah v nemški parlament. »Ustanovljena je bila narodna straža, da bi branila pridobitve revolucije. Prešeren je bil član, čeprav nikoli ni nosil niti uniforme niti orožja, bil je njihov odvetnik,« pove Marjana Žibert, zanimiv pa je tudi zapis iz časopisa iz tistega časa. »Ta govori o srečanju prijateljskih narodnih straž iz Kranja in Ljubljane. Imeli so dve muziki, prepevali so slovenske pesmi in sploh je bilo veselo,« omenjeni članek povzema Zoretova.

V zaključku razstave izvemo tudi, zakaj je Jože Trobec Prešerna naslikal s čepico. Menda je vsak dan nosil »kapo s šildom«, kot se ga spominja sestra Lenka. O njej govori tudi kranjski krznar Pučnik, ki jo je izdelal zanj – šestdelno iz usnja. Menda so jih takrat nosili študentje in delavci. »V naslovu sva postavili vprašanje, ali je bil Prešeren tudi revolucionar. Menim, da je bil za tipičnega revolucionarja preveč svobodnega duha. Ni bil vodljiv in je deloval po lastni pameti.« Bil je svoboden duh, mnogo več od revolucionarja, avtorici zaključita razstavo.