Pokonci ga drži delo

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 1. februar 2018 / 15:02

Vencelj Babič iz Britofa pri Kranju je praznoval devetdeseti rojstni dan. Pri svojih letih je še zelo aktiven. Dneve obvezno začenja na jutranji kavi s prijatelji, nato pa jih najraje preživlja v delavnici, kjer ustvarja iz lesa.

Delo krepi človeka in ga drži pokonci, pravi Vencelj Babič iz Britofa, ki je 20. januarja praznoval 90. rojstni dan. Zgornja trditev zanj zagotovo velja, saj bi mu težko pripisali toliko let. Še vedno je vsak dan v svoji delavnici in ustvarja iz lesa, saj mu zdravje kar dobro služi. Bržkone svoje doda tudi njegov optimizem, vsako, še tako slabo stvar zna obrniti na šalo. »Jamranje ne da nič, treba je pozitivno razmišljati,« poudarja zgovorni 90-letnik.

Praznovanja okroglega jubileja verjetno ne bo nikoli pozabil. Dva dneva pred rojstnim dnevom so mu prijatelji gasilci postavili velik mlaj, na predvečer njegove 90-letnice pa so ga presenetili vse hčere in zeti, ki so mu postavili transparent z njegovimi slikami. Na jubilej so slavljencu sorodniki in prijatelji pripravili zabavo pri Logarju v Hotemažah. Ob zvokih Pučovega tria pod vodstvom sosedovega Gašperja Pičmana se je dodobra naplesal, presenetili so ga tudi tamburaši. Pri Logarju je praznoval že 70. in 80. rojstni dan. Tudi tokrat je bilo veselo – tako zelo, da je že naredil rezervacijo za stoletnico. Njegov starejši brat, 95-letni Andrej Babič, nekoč matičar, pa se je že javil, da ga bo tudi čez deset let fotografiral, tako kot na vseh praznovanjih doslej. Na rojstni dan se je Vencelj še posebej razveselil sveže izdane knjige njegovega brata Štefana, duhovnika, ki pomaga v Mengšu in ga zaradi zdravstvenih razlogov ni bilo na praznovanju. V knjigi Gospod je moja pot je opisal svoje življenje od otroških let dalje, ki se jih dobro spominja tudi Vencelj.

Vencelj je bil rojen 20. januarja 1928 v Orehovljah, na manjši kmetiji pr’ Kajž. Bil je četrti od osmih otrok, danes je še pet živih. Oče je imel tudi trgovino z mešanim blagom. Nato so se preselili v Britof v mežnarijo, ki jim je decembra leta 1939 pogorela. Nekaj časa so zato živeli pr’ Puč, dokler niso popravili mežnarije, kasneje pa zgradili hiše, v kateri živi še danes. Izučil se je za mizarja, a so ga kmalu invalidsko upokojili zaradi težav z očmi. Tako je deset let pomagal v očetovi mizarski delavnici ter delal na domači kmetiji, stiskal mošt in kuhal žganje. Nato se je zaposlil v tovarni Oljarica v Britofu in se po dvajsetih letih tik pred 55. rojstnim dnevom upokojil.

Leta 1960 se je poročil z Antonijo Sedlar. Rodile so se jima hčerke Tončka, Marinka, Urška in Metka. Od 11. februarja 2003 je vdovec. Danes ima štiri vnuke in prav toliko vnukinj ter pravnuka in tri pravnukinje.

Pri devetdesetih je še vedno zelo aktiven. Dan začenja s prijatelji na jutranji kavi pr’ Puč. Potem se, pravi, začne delovni dan. Največ ga preživi v delavnici, kjer uživa ob ustvarjanju z lesom. Še vedno dela gajbice, grablje, kuhalnice, nasaja motike, lopate, krampe … Ob vsakem kosu lesa se hitro utrnejo ideje za različne izdelke, kot so palčki in druga pravljična bitja, kače iz korenin …

Vencelj tudi skrbi za zajce in kuha žganje, zadnji dve leti sicer ne kaj dosti zaradi pomanjkanja sadja. Vsakodnevno preverja, ali je sestra Rezka, ki živi v sosednji hiši, vzela zdravila, opoldne pa jo peš pospremi do druge sestre, Marice, na kosilo in nato domov. Hodi na izlete z upokojenci in tudi na zabave, kjer rad zapleše. Na silvestrovo se že tradicionalno družijo pri sosedu Milanu Žirovniku, včasih vse do pol štirih zjutraj. Milan ga tudi vozi k nedeljski maši v Predoslje, včasih pa sta se potepala po celi Sloveniji.