In strahovi ne minejo

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 15:32

Ponovimo. Najprej opazujemo telesne reakcije ob strahovih. Miselno razmejimo strahove in jih pošljemo, od koder so prišli. Se umirimo z meditacijo ali molitvijo. Iščemo razloge za hvaležnost. Kaj dosti nam ne pomaga, ko vemo, da je vse ljudi strah. Nekaj strahu je koristnega, da nas obvaruje pred npr. nesrečami ali lastnimi neumnostmi. Strah je starše za otroke, strah je poslovneže za rezultate, strah nas je prihodnosti, moške je strah pred ženskami in obratno … To so skoraj otipljivi strahovi, še težje je, ko ne vidimo jasnega razloga za strah. Morda je boljši izraz stalno prisotna tesnoba. Z navedenimi štirimi koraki se lahko vsaj malo umirimo in zmanjšamo to tesnobo. Ključno pa je, da od teh strahov in tesnob ne bežimo, temveč se z njimi soočimo. Večina ljudi žal ta neprijetna stanja vse življenje odriva od sebe, vendar vedno pridejo nazaj. Morda spremenijo obliko, npr. strah preide v krivdo, tesnoba pride v misli in občutja, da nisem dovolj dober, jeza se spremeni v zagrenjenost …, zanimivo pa, da nam telo vedno podobno reagira. Ko pa ga začnemo poslušati, naše telo začne spreminjati svoje reakcije ob naših strahovih. Zato imejmo zelo radi svoje telo. Negujmo ga.

Nato začnemo opazovati sami sebe – kdaj in kje se nam pojavljajo povečani strahovi ali tesnobe. Opazili bomo, da so to podobne situacije ali se nam to dogaja ob podobnih ljudeh, situacijah. Vzrokov za pretirane strahove in tesnobe je več. Če odmislimo hude življenjske dogodke, npr. vojna, nesreče, požari, huda revščina, bomo ugotovili, da večina neprijetnih stanj, tudi strahov, izhaja iz naših odnosov in da se nam tudi najbolj intenzivno prebujajo ob ljudeh. Zato se bomo dokončno umirili najlažje spet ob ljudeh. Najprej naredimo že opisane korake, nato pa se povežimo s človekom, ki ga imamo radi. Pri majhnih otrocih moramo starši prepoznati stisko otroka. Kaj naredimo – povečamo fizični stik. Dojenčka stisnemo k sebi, pobožamo in ga pomirimo. Enako je pri odraščajočih otrocih, le da besede zadostujejo, saj se ne pustijo več stiskati, kar je najbolj normalno.

Ali je pri odraslih ljudeh kaj drugače? Ni, le tega si nočemo priznati. Tudi odrasli smo kot dojenčki. Ko nas je strah ali ko nas preplavi tesnoba, moramo zavestno povečati fizično bližino, se dotakniti drug drugega, se pobožati in si povedati, da sem jaz tu zate in da bo še vse dobro. Ob strahovih in tesnobah ne bežimo v svoj svet, temveč poiščimo roko, ki me bo pomirila. Povečajmo stik z ljubečim človekom in mu opišimo svoje strahove in tesnobe. Stisnimo se k človeku, ki nas ima rad. Težave bodo iste, le lažje nam bo. Vse to je zastonj. Ko imamo bližino ljubljene osebe, ugotovimo, da je to neprecenljivo bogastvo. Dojenček je vedno rad v naročju mame, odrasli pa smo vedno radi ob partnerju, ki nas stisne in potolaži. Bližina osrečuje.