Vreča, ki ni kar tako

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 8. januar 2018 / 08:07

V prednovoletnem času smo si v Stolpu Škrlovec ogledali premiero igre Vreča (drama brez dna), ki jo je zapisal in režiral Domi Vrezec, uprizorila pa ekipa kranjskega Kulturnega društva Figura.

Kranj – Kulturno društvo Figura zadnja leta že tradicionalno v decembru predstavi novo gledališko uprizoritev, ki jo na podlagi lastnega dramskega besedila režira Domi Vrezec. Tokratno dramsko predlogo je zapisal po motivih igre Vrv angleškega dramatika in novelista Patricka Hamiltona. Igra je bila uspešnica med obema vojnama, leta 1948 pa je po tem besedilu istoimenski kriminalni film posnel slavni Alfred Hitchcock. Če sta v njem glavna akterja – mladeniča, prepričana v svojo intelektualno superiornost – hladnokrvno ubila prijatelja in za umor izbrala vrv, je bila Vrezcu za morilsko prikladnejša vreča, kriminalno dejanje pa se je zgodilo v krogu treh zlatih maturantk. Dekleta priredijo zabavo za profesorje, a še preden ti začnejo kapljati v stanovanje, Mina Klobčič (igra jo Vesna Balanč) in Kristina Klofutar (Tjaša Bitenc) z vrečo zadušita sošolko Ingrid Duh (Sara Kralj) in jo skrijeta v skrinjo, ki bo kasneje vseskozi v središču dogajanja.

Na zabavo eden za drugim prihajajo povabljeni gostje, šolski profesorji: psihologije (Staš Križaj), zgodovine (Gregor Sušnik), španščine (Uroš Brankovič), nekoliko z zamudo tudi glasbe (Ksenija Ponikvar), ter celo mama umorjenega dekleta (Alenka Dolenc) in taksist (Ivan Sedič). Gostje uživajo v medsebojnem druženju, se pogovarjajo, plešejo in se vsake toliko časa sprašujejo, kje je tretje dekle. Somorilki se obnašata različno: ena je suverena in domišljavo pokroviteljska, druga pa spodobna in spoštljiva ter hkrati značajsko šibkejša. Umor je zaradi nje vseskozi nekako na robu razkritja.

Dogajanje na zabavi je sicer na trenutke humorno in prav zabavno. Kot predvajalnik glasbe – družba vrti glasbo s španskim pridihom – si je Vrezec omislil analogni gramofon in vinilne plošče ter s tem nekoliko omehčal generacijsko razliko med dijakinjama in profesorji, siceršnjo atmosfero na odru pa bogatijo tudi z zanj značilno uporabo rekov, bodisi v originalu bodisi nekoliko prirejenih. Med akterji poteka debata o skrajnem filozofskem stališču, ki superiornemu človeku dopušča možnost umora nedolžnega slehernika zaradi gole dogodivščine, nevarnosti in zabave. Ali je torej nekaterim izjemnim posameznikom dovoljen celo umor zgolj zaradi umetniškega vtisa? Osrednji dramski junakinji sta v tem smislu pod vplivom filozofsko umetniških stališč svoje sofisticirane profesorice za glasbo.

Zabava za trenutek dodatno oživi, ko na sceno pride zaradi hrupa jezna soseda gospa Zgaga (igra jo Tadeja Zgaga), hkrati pa se s pojavom sestre dvojčice umorjene Ingrid tudi približuje h koncu. Pojavi se še iluzionist (Domi Vrezec), ki na vsak način hoče videti v skrinjo, dekleti pa postaneta sumljivi prej omenjeni profesorici. V igri dovolj homogen gledališki ansambel tako izkušenih ljubiteljskih igralcev kot mladih novink nas v Vrežčevi režiji brez velikih nihanj popelje skozi celotno igro, za katero je dramaturško zasnovo pripravil Iztok Alidič. Ob številni zasedbi se zdi oder Škrlovca kar nekoliko premajhen. A nič ne de, vreča tudi tokrat ni ostala prazna.