O likovnem s simbolnim nabojem

V izteku lanskega leta je pri Slovenski matici izšla knjiga Likovno in simbolno s podnaslovom Kolektivni spomin Slovencev v likovni umetnosti. O njej smo se pogovarjali z avtorjem umetnostnim zgodovinarjem ddr. Damirjem Globočnikom. Letos je za svoje delovanje prejel tudi stanovsko nagrado kritiško pero.

Kot ste zapisali v uvodu k temu obsežnemu delu, v katerem se ukvarjate z likovnimi podobami, ki imajo v slovenski zgodovini simbolni naboj, ste o njej razmišljali že pred dvajsetimi leti, ko ste pisali knjigo o upodobitvah Franceta Prešerna. Vmes ste napisali več knjig, povezanih s slovensko likovno umetnostjo, zlasti karikaturo ... Je za ta vaš »dolg« zdaj napočil pravi čas?

»Začelo se je s Prešernom v likovni umetnosti in se hitro prepletlo tudi s karikaturo in drugimi temami, ki so se, lahko bi rekel, odpirale pred menoj kar same. Tudi pri Prešernovih likovnih upodobitvah je bilo treba posebej omeniti njihovo simbolno komponento, zlasti pri javnih spomenikih. Ta knjiga pa med drugim govori o javnih spomenikih Valentinu Vodniku, Simonu Jenku, Janezu Evangelistu Kreku, Ivanu Cankarju, pa o simboliki drugih likovnih del, vse od slik do risb, ilustracij in grafik.«

Sprašujem zato, ker se zdi, da si po četrt stoletja samostojne države Slovenci še vedno nismo edini o skupnih simbolih, ki jih želimo izražati – tudi skozi likovno?

»Tudi likovna umetnost je sodelovala pri oblikovanju kolektivnega spomina, načina, kako družbene, politične skupine, narodi selektivno razlagajo in sprejemajo dogajanja v preteklosti, torej občutkov o pripadnosti skupnosti. Zavedati pa se je treba, da je kolektivni spomin nenehno izpostavljen preoblikovanju. V knjigi je na podlagi likovnih upodobitev zgovorno ponazorjen ta proces glede Vodnika, ki je v 19. stoletju veljal za prvega, vodilnega staroslovenskega pesnika, francoskega simpatizerja in avstrijskega patriota, po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani postavili Ilirski steber, na katerem so verzi Vodnikove Ilirije oživljene, pa je postal glasnik jugoslovanske enotnosti in jugoslovansko-francoskega prijateljstva. Na primeru dinastičnih spomenikov pa sem hotel prikazati, kako je drastično mogoče vplivati na procese umetnega ustvarjanja in brisanja kolektivnega spomina. Likovni simboli torej so, a se njihov pomen in naš pogled nanje lahko spreminjata.«

Najbrž smo med evropskimi narodni posebni v tem, da sprva nismo slavili vojskovodij in političnih voditeljev, ampak smo lastno slavo začeli peti s kulturniki. Ugotavljate, da je kultura v tem narodno integrativnem smislu prevzela mesto zgodovine …

»Po marčni revoluciji so naši predniki začeli iskati argumente za pridobitev narodne avtonomije v okviru habsburške monarhije v narodnem pravu, ne pa v zgodovinskem pravu kot večji evropski narodi. Oprli so se na združevalno vlogo slovenskega jezika in kulture, Zedinjena Slovenija je zamisel o združitvi vseh dežel z večinskim slovenskim prebivalstvom. Dejansko je bil v drugi polovici 19. stoletja slovenski napredek največji na kulturnem področju. Zato spomeniki kulturnikom, no sprva so bili to nagrobni spomeniki in spominske plošče, saj so se Slovenci v spomeniško gibanje, ki se je razvilo po Evropi v 19. stoletju, vključili precej pozno oziroma s skromnimi ekonomskimi močmi, pa seveda druge oblike likovnih upodobitev.«

Vendar pa imamo generala Rudolfa Maistra. Kako je s spominom na slovenske vojake?

»Maister, ki je ob koncu prve svetovne vojne postal uspešen slovenski vojaški poveljnik, dolga desetletja ni dobil javnega spomenika, Maistrova konjeniška spomenika v Ljubljani sta nastala šele v samostojni Sloveniji, medtem ko sta jugoslovanska kralja Peter in Aleksander Karađorđević spomenike imela že kmalu, Petrov spomenik v Kranju so liberalci postavili že sorazmerno zgoraj, leta 1926. V Kraljevini SHS so za zmagovite vojake veljali Srbi, saj so se borili na antantni strani, slovenski vojaki v prvi svetovni pa so bili del poražene avstrijske armade. Eno od poglavij govori o spomenikih padlim slovenskim vojakom, ki jih srečamo skoraj v vsakem večjem slovenskem kraju. Vsi ti spomeniki so nastali brez kakršnekoli državne podpore, sredstva zanje so zbrali farani. Med prvo svetovno vojno je padlo skoraj štirideset tisoč vojakov slovenskega rodu, ki so večinoma pokopani na tujih bojiščih, spomin nanje pa ohranjajo plošče na cerkvah, spomeniki z žalujočimi figurami. Eno prvih mest, ki je vzorno uredilo vojaško pokopališče, je bila Škofja Loka.«

Ne dvomim, da ste ob pisanju knjige preštudirali ogromno gradiva o tematiki simbolnega v likovnosti, od arhivskih dokumentov, časopisnih tiskov do literarnih in strokovnih del. Zabeležili ste tudi zanimive anekdotične zgodbe o posameznih narodno pomembnih likovnih upodobitvah. Zdijo se kot sol k strokovnemu delu, ki ste ga opravili s to knjigo.

»Želel sem pisati tako, da bo zanimivo za bralce, da se med besedilom najdejo tudi opisi kakšnih peripetij, ki so na primer spremljale izbiro spomeniških osnutkov in zbiranje denarja, mnenja sodobnikov. Hotel sem predstaviti tudi vpogled v življenjske zgodbe likovnih ustvarjalcev. V knjigi je zlasti poudarjen Ivan Grohar. Njegovo življenje je postalo vzorec ustvarjalne poti slovenskega umetnika, ki se iz skromnega okolja, rojen je bil kot gostaški sin v Spodnji Sorici, vzpne do najpomembnejšega in najbolj znanega slovenskega umetnika z začetka 20. stoletja, ki pa je bil dvakrat obsojen in zaprt, nikoli ni imel lastnega ateljeja.«

Zanimiva je recimo zgodba okrog partizanske Zdravljice, za katero menite, da je bila marseljeza osvobodilnega gibanja, in praznovanju slovenskega kulturnega praznika. Kako to, da na dan Prešernove smrti slavimo slovenski kulturni praznik?

»To zadnje poglavje v knjigi govori predvsem o pomembni vlogi kulture med drugo svetovno vojno pri vseh Slovencih. V okupirani Ljubljani so Ljubljančani pripravili protestno manifestacijo februarja 1942 pred Prešernovim spomenikom. Tudi domobranci so podeljevali Prešernove knjižne nagrade. Leta 1944 je bila stoletnica nastanka Prešernove Zdravljice. V njeno počastitev sta izšli dve partizanski ilustrirani izdaji, ena je bila natisnjena v okolici Cerknega, druga v Davči nad Zalim Logom. Slovenski kulturni praznik na dan Prešernove smrti je slovenska posebnost. Do njega je prišlo po naključju. Ob koncu vojne, februarja 1945, je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta na osvobojenem ozemlju v Črnomlju želelo pripraviti prireditev v spomin sv. Save. Ker v kratkem času ni bilo mogoče organizirati primerne proslave, so se odločili za slovensko osebnost. Obletnica Prešernovega rojstva je že minila, zato so proslavili datum njegove smrti.«

Lani jeseni ste prejeli tudi stanovsko nagrado kritiško pero za likovno kritiko in kuratorstvo. Za vami je kar dolga strokovna pot, oplemenitena tudi z dvema doktoratoma. Kot kustos delujete v Gorenjskem muzeju, kot likovni kritik tudi širše. Kje vidite mesto likovne umetnosti danes v aktualni družbi pri nas in v svetu?

»Ljubitelji likovne umetnosti bodo nad mojim odgovorom razočarani. Likovna umetnost, slika, kip, grafika, je izgubila nekdanje družbeno mesto in vlogo, ki jo je imela v kulturi nasploh. Mnogo bolje pa gre fotografiji in njenim izpeljankam, kot je video. Tudi likovna kritika raje uporablja izraz vizualna umetnost, mnogi likovniki pa so se preusmerili k snovanju različnih vizualnih projektov, s katerimi lažje odgovarjajo na izzive časa, komentirajo družbeno stvarnost. Pisana oziroma tiskana beseda je tista, ki je ohranila svoje mesto v kulturi. Težko bi našli kakšnega klasičnega likovnega ustvarjalca, ki bi zavzemal tako izstopajoče mesto, kot je to veljalo na primer za Jakopiča in nekatere druge likovnike, celo samo nekaj desetletij nazaj.«