(Ne)znani Slovenci

»V umetniških krogih sta bila znan in priljubljen par Anica in Emilijan Cevc, oba izjemna poznavalca umetnosti in varuha kulturne dediščine, neutrudna raziskovalca spomenikov in pobudnika številnih kulturnih akcij. Še več, s svojim prispevkom sta obogatila zakladnico slovenske umetnosti in postala ''apostola umetnosti''. Prav ljubezen do umetnosti ju je povezala, na skupno pot pa pripeljala druga svetovna vojna, med katero sta se spoznala, on kot aktivist OF, v katero se je vključil kot krščanski socialist, ona kot njegova kurirka. Oba sta bila globoko verna, zato je Emilijan večkrat dejal, da ju je združil Bog. Rodil se je v Kamniku. Nižjo gimnazijo je opravil v Novem mestu in bil gojenec tamkajšnjega frančiškanskega samostana. Gvardijan je bil pater, ki je gojence rad seznanjal s knjižnimi novostmi in vplival na njihovo kulturno dojemljivost. Emilijana je tedaj bolj zanimala narava kot beseda. Zbiral je hrošče, metulje, školjke, minerale in o tem pisal v revijo Proteus. Privlačile so ga tudi starine in zgodovina. Ko je že vse kazalo, da se bo usmeril v naravoslovje, mu je prišla v roke Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi Izidorja Cankarja. Prebral jo je šestkrat zapored in se odločil za študij umetnostne zgodovine. Z umetnostnimi spomeniki se je seznanjal na šolskih ekskurzijah. Pogosto se je na pot podal sam, peš ali s kolesom. Pomislil je celo, da bi se posvetil konservatorski službi na Primorskem. ''Moj ideal nikoli ni bila samo neka kabinetna znanost, temveč sem vse do konca vojne, pa še nekoliko čez, tako rekoč do diplome na univerzi sanjal o tem, da bom postal konservator. Ne suhoparna akademska učenost, ampak tisti živi nenehni stik, navsezadnje ne samo z umetnostjo kot tako, ampak tudi s človekom, ki je to umetnost živel,'' je razložil svojo poklicno odločitev …« Anica Cevc, rojena Hlebce, je bila Ljubljančanka. Poročila sta se in leta 1951 dobila sina Gregorja. »Veliko svoje ljubezni je Anica namenila baročnemu slikarstvu; to je ostalo njena najljubša tema tudi potem, ko je leta 1965 formalno prevzela mesto ravnateljice Narodne galerije in jo vodila vse do leta 1991. Kar je bila Anica za Narodno galerijo – njeno srce in duša, je bil Emilijan za slovenske spomenike. Postal je in ostal najboljši poznavalec srednjeveške umetnosti v Sloveniji.« (Str. 36–37)

Med Slovenci, ki so večini (ne)znani, sta tudi gorenjski rojak Emilijan Cevc in njegova žena Anica. V tej dragoceni knjigi je še cela vrsta osebnosti, ki so po rodu Gorenjci, a »vseslovenskega« pomena.