Daljina ločuje, bližina združuje, srce pa odloči

Ni težko biti rejnica, če le uživaš v družbi otrok in jih razumeš, pravi Lucija Šušteršič z Dovjega, letošnja nagrajenka ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Ta čas so pri njej v reji štirje otroci, s še štirimi drugimi, ki so že odšli – in njihovimi družinami –, pa je še vedno v tesnih in ljubečih stikih.

Lucija Šušteršič je prejšnji teden iz rok ministrice za delo, družino in socialne zadeve Anje Kopač Mrak prejela priznanje za svoje delo na področju izvajanja rejniške dejavnosti. Na slovesnost jo je spremljala vsa družina – mož in obe odrasli hčeri pa seveda vsi štirje otroci, ki trenutno živijo pri njej. Priznanja, pravi, je bila zelo vesela, a ji vseeno še več pomenijo pisma, ki jih je njej in njenemu možu pogosto napišejo otroci, za katere skrbita. Takole gre eno od njih: »Kot že vesta, moram domov ... ampak vseeno bom prihajala k vama na počitnice, obiske ... (hočem ostati tu, ker tu se zabavamo, smejimo ... pa še nihče se ne dere na drugega). Ampak zapomnita si, da sta pametna človeka in da bo vajina Primorka vedno z vama ... Hvala, da sta naju z bratom vzgajala tri leta in še več. To res ceniva. Daljina ločuje, bližina združuje, srce pa odloči.«

Najprej je prišla Šeherezada

Lucija Šušteršič, Lučka, je rejnica nekaj več kot deset let. Doslej je pri njej bivalo osem otrok, trenutno živijo v družini štirje. V izvajanje rejniške dejavnosti se aktivno vključuje tudi njen mož. Šest let je rejništvo opravljala tudi kot poklic. V utemeljitvi priznanja je zapisano, da izkazuje izredno občutljivost za potrebe otrok, za njihovo počutje in doživljanje. Njeni odzivi so hitri, usmerjeni v podporo, razumevanje in reševanje stisk. Zelo dobro zna vzpostaviti stike s starši, pri izvajanju jih je vzpodbujala, omogočala stike tudi v svojem domu. Otroci tudi po zaključenem rejništvu prihajajo k njej na počitnice. Zavzeto sodeluje s strokovnjaki v službah, kamor so vključeni otroci. Vodstvo šole, ki jo obiskujejo otroci, jo prepoznava kot skrbno, sočutno in zanesljivo osebo. Vsa leta izvajanja rejniške dejavnosti je aktivna v skupini rejnic matičnega centra za socialno delo.

Srečali sva se v torek, na čudovit mrzel zimski dan, dopoldan, ko so bili otroci v šoli. »Na takle dan se običajno vrnejo peš, tako da se še malo nadihajo svežega zraka. Ampak če kaj vem, bo mož ''slučajno'' ravno takrat, ko bo konec pouka, šel z avtom mimo šole, in jih pobral,« se na široko, ljubeče nasmehne vitalna šestdesetletnica, mama dveh odraslih hčera in babica dveh vnukov, Sama in Julije, ki rada prideta na obisk.

Prvo dekle, ki jo je vzela pod svojo streho, je bila Šeherezada, 16-letna begunka iz Bosne. Mama je izginila nekje v vojni, očeta so ubili. Sorodniki, ki so živeli na Jesenicah, so jo iz Bosne pripeljali v Slovenijo. Srečali sta se v radovljiškem Kriznem centru Kresnička, kjer je Lučka skupaj z eno od svojih dveh hčera delovala kot prostovoljka. Tam se je tudi seznanila s projektom Od doma domov, ki ga izvaja Zavod Manipura in v okviru katerega v svoj dom za dva meseca sprejme mladostnika ali mladostnico iz Belgije. »Veliko jih je že bilo pri nas, ne vem natančno, koliko. Pri številki trideset smo nehali šteti,« se nasmeje.

Hiša, dovolj velika za deset otrok

Ampak Šeherezada – na Dovjem so jo klicali Špela – je bila tista, ki je pred 12 leti utrla pot še drugim otrokom, ki so kasneje prišli k Lučki Šušteršič. »Vedno sem si želela imeti veliko družino,« pripoveduje svojo življenjsko zgodbo Lučka. »Deset otrok, sva si rekla z možem, polno hišo bi rada imela. Pa se je obrnilo drugače. Dve hčeri imam. Dva sinova sta mi umrla pri porodu, za mano je bilo kup nosečnosti, ki so se končale mnogo prezgodaj, pa sem si reka: dovolj je! – in se odločila, da bom hišo napolnila drugače, z otroki, ki potrebujejo dom stran od svojih staršev.«

Z Barbaro Otoničar, tedanjo psihologinjo na CSD Radovljica, v okvir katerega sodi Krizni center Kresniška, sta se dogovorili, da bo Šeherezada oz. Špela v gostinski lokal, ki ga se Lučka takrat vodila s svojim možem, prišla pomagat, na prakso. »Ampak v gostinstvu je tako, da zvečer nikoli ne veš čisto natančno, kdaj boš lahko zaključil z delom. Da bi dekle ob devetih zvečer dajali na avtobus za Radovljico ali jo sami vozili nazaj v Kresničko, pa tudi ni bilo razumno pričakovati. In smo se dogovorili, da je tudi stanovala pri nas,« opisuje, kako se je začela njena pot rejnice. »Vsi so nam pomagali, da je dobila potrebne dokumente za bivanje v Sloveniji – prijatelji, znanci, uradniki, policija ...«

Čez nekaj let, ko se je vojna v Bosni končala, so našli dekletovo mamo. Živela je v Srbiji, imela je novo družino. Šeherezada se je vrnila k njej, a se njena zgodba, zgodba v vojni popolnoma zapuščenega dekleta, glede na informacije, ki so jih kasneje dobili iz Beograda, ni dobro iztekla, ve povedati Lučka. Za najstnico, ki se je kot begunka zatekla v Slovenijo in na Dovje, se je v zadnjih letih izgubila sled.

Tudi ko odidejo, se vračajo

Prvi uradni otrok Lučke Šušteršič pa je bil takrat devetletni fant iz okolice Radovljice Peter (imena otrok so spremenjena). »Prvi se ti najbolj usede v srce,« se toplo nasmehne Lučka, ki še vedno spremlja njegovo življenje, čeprav se je fant po treh letih vrnil k materi. »Spomnim se, seveda se spomnim, kako je bilo, ko je prišel k nam. Bil je prisrčen, a prestrašen otrok, ki ni vedel, kam prihaja, kaj lahko in česa ne sme ... Vpisali smo ga v šolo v Mojstrano, kjer so ga lepo sprejeli. Tudi v šoli je bil prvi otrok, ki je živel v rejništvu. Prvo leto je imel kar nekaj težav, potem pa se je lepo ujel. Še zdaj se spomnim, kako mi je rekel, da so mu prav sošolci pokazali pravo pot.«

Ko se je lahko vrnil k materi, je bilo lepo in težko obenem, za oba, pove Lučka. »Vrnitve so vedno težke, stresne. Seveda imajo otroci ne glede na vse radi svoje starše. V času rejništva so, če je le mogoče, ves čas v stiku z njimi. Prav tako z njimi redno komuniciram tudi jaz. Nikoli ni mogoče reči, kateri čas je za vrnitev najprimernejši in tudi razmere v matični družini se po mojih izkušnjah nikoli popolnoma ne uredijo. Tudi zato ostajamo povezani še dolgo po odhodu, tako z otroki kot z njihovimi starši.« Peter, danes 18-letni fant, se je še ves čas šolanja vračal na Dovje, Lučka pa se z njegovo mamo se še danes redno sliši po telefonu.

Tudi drugo dekle, Ana, je bila stara devet let, ko je prišla na Dovje, a je šla nato kmalu v drugo rejniško družino. Takoj za Ano pa so pred devetimi leti v hišo prinesli takrat komaj 11-mesečnega Nika. »Na petek so s Centra za socialno delo poklicali, če lahko pride. Oče in mama sta se zavedala, da nista sposobna skrbeti zanj. Še se spomnim, oče ga je prinesel, štiri dni po tistem, na torek. Ko so prišli, sem ugotovila, da očeta celo poznam. Presenečena sem bila, seveda, Nikov oče pa ne, ker je vedel, da otroka pelje k nam. Pa sem stopila do njiju in kar oba objela, kaj pa naj bi drugega?«

Nik, ki bo v začetku leta praznoval deseti rojstni dan, je zdaj doma na Dovjem, pa kljub temu vsak konec tedna odhaja k staršem: en konec tedna preživi pri očetu, drugega pri mami. Ob nedeljah se vrača na Dovje. Domov.

Ko pridejo, jih čakata postelja in pižama

»Za otroke, ki živijo pri meni, organiziram življenje tako, kot da so moji otroci. Ko pridejo, jih počakata pripravljena postelja in pižama; tako začnemo. Vsi so se v Mojstrani naučili smučati, poletja preživljamo na morju. Sem kar stroga in organizirana, pri otrocih, ki pridejo iz tako težkih razmer, sta red in ljubezen ključnega pomena,« pove.

Prva dva otroka sta jo še klicala Lučka, zdaj je za vse že dolgo babi. »Tako je najbolj enostavno,« pravi. »Stara sem šestdeset let in če kup otrok za menoj vpije babi, babi, ni treba nič pojasnjevati,« je praktična.

Ko sta Peter in Ana odšla, je v svoj dom sprejela tedaj pet in osem let stara bratca in sestrico s Primorskega. Ostala sta tri leta in se nato vrnila nazaj k mami. Zdaj sta stara 12 in 15 let. »Še vedno smo v vsakodnevnem stiku. Z njima, njuno mamo, očetom in celo starimi starši. Telefoniramo si in se obiskujemo, drugače ne gre, saj smo bili tri leta družina!«

Pred tremi leti je dobila zadnje tri otroke, dve sestrici in bratca, prav tako z drugega konca Slovenije. Nobeden od njih ni bil starejši od deset let. Tudi oni, tako kot številni drugi otroci, ki morajo v rejo, s težkimi zgodbami, ki so usodno zaznamovale njihova življenja. Na vprašanje, kako se sama s tem sooča, kako se pripravlja na prihode teh nesrečnih malih bitij, odgovori naravnost: »Pripravim posteljice in pižamice. Potem pa počakam, da pridejo, in vidim, kako bo. Jaz sem človek dejanj. Če vem, da k meni prihajajo otroci, ki potrebujejo pomoč, se pač lotim dela in jih pričakam tako, da se počutijo varno in sprejeto. Tudi zadnji trije so se hitro vklopili. Veseli so bili, da so prišli k nam.«

Vem, skozi kaj gredo

Pa vseeno, sprašujem naprej, še vedno pod vtisom vsega, kar mi je povedala o zgodbah otrok, ki so pri njej našli priložnost za nov začetek, kako pri sebi najdete moč, da se soočite z vsem hudim, kar se je zgodilo tem nemočnim bitjem ... »Tudi sama imam zelo travmatične izkušnje v otroštvu. Zato vem, skozi kaj gredo mnogi med njimi, in ko pride čas, jim to tudi povem.«

Pravi, da je tudi njej osebno to, da je rejnica, dalo ogromno lepega. »Prvo leto, ko pridejo, se spoznavamo, drugo gre že lažje, tretje ... je pa prečudovito. Otroci se umirijo, ustalijo, najdejo svoje mesto v življenju ... A potem se pogosto vrnejo. V razmere, ki so sicer boljše, kot so bile ob njihovem odhodu, a še zdaleč ne idealne. Zato je zame – in zanje – tako zelo težko in zato z njimi in pogosto tudi z njihovimi mamami, očeti, še leta vzdržuješ stike. In kljub vsemu hudemu uživaš, ko vidiš, kako pametni so, koliko topline izžarevajo in kako tudi one tebe znajo potolažiti. Znajo vrniti vse, kar si jim dal. Naučiš se brati njihove misli in vidiš, da si imel prav, ko si jih vzgajal odločno, a pošteno in z veliko ljubezni. Če kaj obžalujem? Samo to, da z rejništvom nisem začela že prej, pa da sem že toliko stara, da v svoj dom ne bom mogla sprejeti več otrok.« Tudi zato, pravi, se ji zdi škoda, da je edina rejnica v občini Kranjska Gora. »Če se bo še katera odločila za to sicer težko, a čudovito poslanstvo in odprla svoj dom otroku, ki ga nima, ji bom z veseljem stala ob strani.«