Pravi obraz Zdenka Roterja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. december 2017 / 09:49

»Moralo je biti sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Silvestrovanje. Gostilničar njegovih let, bivši partizan. Vesela, a ne podivjana Družba. Seveda tudi spomini. Gostilničar Tone je postajal čedalje bolj vinjen in hkrati miselno razmajan. Potem je prisedel k naši mizi. Močno rdeč, a ne vinski obraz, bolj obraz notranje napetosti. Potem je začel zlagoma in tiho. 'Juniia 1945 sem bil v Rogu. Ne vem, kdo je izbral brezno, ki jih je ta goščava polna. Nisem vedel, le slutil sem, da se bo začel poboj. Pripeljali so jih zvezane s kovinsko žico, nekateri bosi, drugi le v spodnjem perilu. Mladi, seveda Slovenci kot mi. Prepadeni obrazi, vprašujoče, proseče oči. Ni bilo videti zunanjih znakov morebitnega prejšnjega fizičnega nasilja. Bili so žejni, poveljujoči ni dovolil potešiti njihove žeje. Obrazi upadli. Razvezovanie, nato eden po eden strel v tilnik in potisk v brezno. Kriki, topi odmevi padanja trupel na trupla. Nižje od kraja ubijanja brnenje kamionov. Trajalo je, zame, vsaj pet ur, potem so me zamenjali. Vsi strelci so večkrat posegli po steklenici konjaka. V zraku mešanica alkoholnih hlapov, urina in človeškega blata. Ne morem pozabiti. Vmes med pobitimi so bili tudi moji dobri vaški znanci, pred vojno smo veselo skupaj vasovali. Zdaj pa ubijanje. Zakaj so izbrali samo mene, ne morem jim odpustiti, da so mi naložili to težko breme.' Potem je nagnil steklenico vina in se dolgo zalival. Potem je sklonil glavo in za mizo zaspal. Še zdaj ga vidi, kot bi bilo to pravkar ali le včeraj. Tisti, ki ga je izbral v skupino ubijalcev, je sedel za svojo pisalno mizo v Ljubljani, sprejemal telefonska sporočila iz breznu bližnjega naselja ter se zadovoljno nasmihal. Nepredstavljivo. Tisti, ki so ubijali pred brezno pripeljane, so ubijali tudi sebe. Nobenega dvoma ni o tem. Tega silvestrovanja ne bo nikoli pozabil.« (Str. 84–85)

Tisti on, ki je doživel zgodbo gostilničarja Toneta, je drugi, zgodovinski jaz Zdenka Roterja, s katerim se avtor ves čas pogovarja. Tine Hribar v spremni besedi ugotavlja, da je Roter v tej knjigi razkril svoj »pravi obraz«. Prekinil je zaroto molka o povojnih pobojih v Kočevskem rogu. »Režiser« pobojev, ki »je sedel za svojo pisalno mizo v Ljubljani«, je bil Ivan Maček - Matija, nad njim je bil samo še Kardelj. Kočevski poboji so bili povsem slovenska »rabota«, njene psihične in moralne žrtve pa so postali tudi ubijalci sami. Svetla stran knjige je Roterjeva zvestoba partizanski tovarišiji in njegova refleksija našega časa. Res dragoceno pričevanje!