Slike, ki jih vidiš le enkrat
Uliana Dorofeeva je Rusinja, ki že štirinajsto leto svojo življenjsko zgodbo nadaljuje v Sloveniji in je edina pri nas, ki zgodbe zna pripovedovati tudi s peskom.
Otroci v mali dvoranici v tišini prisluhnejo ženski, ki pred njimi stoji za nekakšno mizo. »Imam čudežno mizo, na njej vidim vse, kar si zaželim,« jim ta pojasni, pokaže svoje roke in z njimi začne »risati« po mizici. Na sosednjem velikem ekranu se že prikaze prva podoba in za njo v minuto ali dve dolgem razmiku naslednja in naslednja … vse dokler zgodbica ni končana. Temu, kar počne animatorka Uliana Dorofeeva, se reče peščena animacija. S peskom oblikuje podobo na steklu, ki je spodaj osvetljeno, nad njim pa je kamera, ki podobo prenaša na veliko platno.
Uliana Dorofeeva je doma v Letencah. Štirinajst let je minilo, odkar se je v mali kraj pri Golniku priselila iz več milijonske Moskve. Sem jo je pripeljala ljubezen. »Kako daleč je že to. Takrat sem se resno lotila učenja angleščine in mi je bilo v veselje spoznavati ljudi na svetovnem spletu. Naključje je hotelo, da sem se z vprašanjem na temo fotografije obrnila na fanta iz Slovenije,« pove Uliana. Da niti ni vedela, kje ta država je, saj so se v šoli učili predvsem o Jugoslaviji. Prišel je na obisk v Moskvo, potem je vrnila obisk ona ... »Ravno sem začela delati v podjetju hitre pošte DHL, ko se je izkazalo, da ne morem dobiti toliko dopusta, da bi vseskozi hodila k ljubljenemu. Odločila sem se, da pridem v Slovenijo,« se spominja šolana logopedinja, kar ji v državi, kjer materin jezik ni ruščina, ne pomaga kaj dosti, čeprav Uliana izvrstno govori slovensko. Sicer ji je uspelo nostrificirati diplomo rehabilitacijskega pedagoga, a takih delovnih mest pri nas ni ravno v izobilju.
Prvi dve leti je imela hudo domotožje, tu ni imela nikogar iz svoje domovine, kasneje pa se je začelo druženje v krogu mladih družin, v Slovenijo je pred leti prišla tudi njena mama Irina, ki ji tako kot tašča pomaga pri otrocih – dvanajstletni Irini in šestletnemu Mihailu. Oba otroka sta dvojezična, govorita in pišeta slovensko in rusko. Po prihodu pa se je vključila tudi v pevski zbor Ignacij Hladnik v Tržiču, ki ga vodi njen Tomaž. Za nekaj časa je dobila delo v pošti UPS na Brniku, kasneje v družinskem podjetju v domačem okolju. Vedno pa je v prostem času rada ustvarjala – od ročnih del do risanja in slikanja. »Ne maram kar sedeti in gledati televizije.«
Mama ji je nekoč omenila neko gospo iz Ukrajine, ki je nastopila v oddaji talenti in zna risati s peskom. »To moram poskusiti. Pogledala sem na splet, si dala izdelati pripomočke in začela ''risati'' zgodbe. Moj prvi nastop je bil pred prijatelji na rojstnem dnevu hčere Irine, ko sem narisala njeno življenjsko zgodbo od rojstva do takrat sedmega leta. Publika je bila navdušena in kmalu sem v Centru Krice krace pripravila svojo prvo pravljico Peter in volk Sergeja Prokofjeva.« Da so bile takratne risbe s peskom v primerjavi z današnjimi, ko se je v tem že dobro izurila, kot nebo in zemlja. A kljub temu želi napredovati in išče vedno nove motive, tehnike in načine za kreiranje peščene animacije.
Sledila so vabila za nastope tako za otroke v vrtcih in šolah kot za odrasle v okviru popestritev na strokovnih konferencah. Povezana je s kulturnimi ustanovami, ki jo vabijo k sodelovanju. Na povabilo TV Slovenija je pripravila tudi peščeno animacijo za otroški kanal Bansi in v Sloveniji je še vedno edina, ki se intenzivno ukvarja s tem.
Seveda ji je marsikatere slike, ki jo mora potem izbrisati, zelo žal, ampak tako je pri risanju s peskom. Slika ostane le na fotografiji. Seveda v prihodnosti razmišlja o nadgradnji peščene animacije. Želela bi druge učiti teh veščin, v načrtu pa ima tudi pripravo animacije na temo slovenske zgodovine po regijah. Seveda za tak zahtevnejši projekt potrebuje finančno podporo. Z veliko nastopi se bodo nabrala tudi sredstva za zahtevnejše samostojne projekte, razmišlja. »Rada bi vložila vlogo na ministrstvo za kulturo za pridobitev statusa samostojnega kulturnega delavca. Od 24. leta živim v Sloveniji in grem počasi proti štiridesetim, zadnja leta pa imam poleg ruskega tudi slovensko državljanstvo,« razmišlja Uliana Dorofeeva, ki se ji zdi, da se je Slovenija v zadnjih letih kar precej spremenila. Ne glede na to je njena vizija močna in trdna, kot je močna in pogumna Uliana. Njeno ime naj bi pomenilo tisto, ki si upa rešiti ujetega v goreči hiši ali pa ustaviti in umiriti dirjajoče konje. O Uliani Dorofeevi bomo zagotovo še slišali.