Modre niti na belem platnu

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / petek, 24. november 2017 / 13:19

Na 13. Dnevih srbske kulture, ki ta čas potekajo v Kranju, so predstavili zmijanjsko vezenje, zasnovano na križni tehniki, ki velja za eno najstarejših na Balkanu. Tradicionalne ročne vezenine z območja Zmijanja iz Republike Srbske v BiH so na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine.

»Vedno se trudimo, da imajo Dnevi srbske kulture kakšno posebnost in letos je to predstavitev zmijanjskega vezenja. Gre za veliko posebnost, podobno kot je pri nas idrijska čipka,« je na predvčerajšnjem odprtju Dnevov srbske kulture v Kranju povedal predsednik Kulturnega društva Brdo Mitar Vujinović. Tradicionalne ročne vezenine z območja Zmijanja (vas blizu Banjaluke) iz Republike Srbske v BiH so od leta 2014 tudi na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. »Zanimivo je, da je to prvi element, ki ga je Bosna uspela zaščititi po razpadu Jugoslavije, sta pa iz časa nekdanje skupne države na Unescovem seznamu še Star most iz Mostarja in višegrajski most,« je pristavil Vujinović.

Zmijanjsko vezenje je v prostorih društva na Sejmišču v Kranju predstavila Dragana Mijatović iz Banjaluke. Postavila je tudi razstavo svojih mojstrovin – uokvirjenih vezenin, ustvarjenih z modro nitjo na belem platnu, kar je ena od osrednjih značilnosti zmijanjskega vezenja, ki je znano tudi pod imenom modri vez. Po mnenju številnih etnologov z Balkana gre za najimpresivnejše vezenine s tega območja. Zmijanjska tehnika vezenja je ena najstarejših na Balkanu, je pojasnila Mijatovićeva. Temelji na vezenju s križci, s katerimi upodabljajo različne geometrijske like in motive, pogosti motivi so tudi krogi in cvetovi. »Številni motivi imajo tudi stiliziran motiv križa, s čimer so izpovedovali pripadnost krščanstvu,« je razložila sogovornica. Kot je dejala, ni točno znano, kdaj se je tovrstno vezenje pojavilo: »Nekateri primerki v muzeju v Banjaluki so iz 19. stoletja, kar pa ne pomeni, da se je to vezenje pojavilo šele takrat. Na nekaterih vzorcih so motivi celo iz predkrščanskega obdobja.«

Tovrstno vezenje ni značilno le za BiH, ampak za ves osrednji in zahodni del Balkana. »Zmijanjsko vezenje je specifično zaradi svoje ornamentike in temno modre barve, gre torej za enobarvni vez, medtem ko so ostali vezi dveh ali celo štirih barv.« Do sredine 19. stoletja so vezilje na tem območju večinoma uporabljale črno volno na lanenem platnu, nato pa so iznašle posebno tehniko barvanja s kamnom čivit, s katero so predivo obarvale v temno modro. »Ženske so v tistih časih vse same pripravile, sejale so lan in konopljo in nato predle, tkale, vezle. Živeli so v zadrugah z več velikimi družinami, vsak je imel svojo zadolžitev. Nekatere ženske so bile zadolžene za vezenje oblačil in so imele večjo veljavo od ostalih v zadrugi. Bile so umetnice, med seboj so se zbirale tudi iz drugih hiš, vasi, da so si izmenjale motive,« je razložila Mijatovićeva.

Z vezenjem so krasile oblačila, pokrivala, odeje, posteljnino ... Odkar je zmijanjsko vezenje pod Unescovo zaščito, je vse več zanimanja zanj, tudi mladi ga vse bolj cenijo. »Pri nas imajo pogoste delavnice, tudi šole organizirajo tečaje. Danes zmijanjske vezenine večinoma krasijo narodne noše, vendar pa v Banjaluki pogosto vidim ljudi, ki imajo na oblačilih izvezene detajle, uporabljajo ga tudi za obeske nakita,« je še povedala 34-letna ljubiteljica ročnih del. Zmijanjsko vezenje jo je še posebej pritegnilo leta 2014, odkar je pod Unescovo zaščito. »Takrat sem našla prve muzejske primerke avtentičnih motivov. Od tedaj ne mine dan, da ne bi česa izdelala. Mnogo vezenin sem poklonila, šle so tudi v Ameriko, Avstralijo, po vsej Evropi. To je moj prispevek k ohranjanju tradicije.«