Kdaj izkazovati hvaležnost

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 23. november 2017 / 10:04

Vedno do ljudi, ki so do nas dobri, prijazni in ki skrbijo za nas. Vedno do ljudi, ki se trudijo, da bi nam bilo lepše in lažje. Vedno do ljudi, ki se trudijo, da bi nam odprli oči in da bi končno že začeli pri sebi spreminjati lastno vedenje, ki nam ni v dobro ali v čast.

Čeprav se ne spomnimo, smo bili vedno hvaležni mami, ki nas je podojila in nahranila. Tako smo preživeli. Vsi lahko prepoznamo blažen in hvaležen izraz otroka na njegovem obrazu. Mama to počne brez kakršnegakoli pričakovanja povračila ali plačila. Pravzaprav ne vemo, kdo je bolj hvaležen in vesel, otrok, ki je sit, ali mama, ki gleda nahranjenega in pomirjenega otroka. V prvih letih življenja je v ljubečem odnosu med otroci in starši ogromno priložnosti, da se hvaležnost seli in valovi od enega do drugega. Otroke učimo pogoste uporabe beseda hvala. Naj bo to kot znak hvaležnosti za veliko stvari, ki jih prejmemo od drugih. Zato se v otroštvu najlažje naučimo, da bo hvaležnost naša življenjska drža. Ne le ob izjemnih delih, temveč da smo hvaležni za vsak dan in za vse, kar se nam preko dneva zgodi. Hvaležni ljudje so preprosto bolj srečni in zdravi, in to kljub neugodnim življenjskim razmeram. Občudujemo lahko ljudi, ki jim uspe ta modrost.

Ogromno priložnosti za izkazovanje hvaležnosti imamo v zakonskem odnosu: hvala, ker me prenašaš, kadar sem sitna, hvala, ker umiriš otroke, kadar sem jaz živčna, hvala, ker prevzameš vajeti, ko je moja zbeganost neobvladljiva, hvala, ker pečeš kruh, hvala, ker skrbiš zame, ko sem bolan, hvala, ker mirno prenašaš mojega napornega in starega očeta, ki živi z nami, hvala, ker skrbiš za mojo mamo, ki je že pet let v plenicah, hvala za dobro kosilo, hvala, ker greš z mamo v trgovino, čeprav vem, da tega nočeš, hvala, ker me po jutranjem delu v hlevu vedno čakata kava in zajtrk … Vse to lahko delamo avtomatsko in hitro in begamo k naslednjemu opravilu. Ni dobro, da postanejo vsa dobra dela, ki smo jih deležni, samoumevna. Dovolimo si vsaj opaziti, da smo si drug drugemu v pomoč. Vendar tudi to ni dovolj. Treba je izgovoriti čudežno besedo hvala. Ja, treba je reči hvala, draga žena, hvala, dragi mož. Ni treba, da imamo za to idealen zakon. Tudi ne potrebujemo velikih navodil za besedo hvala. Imamo usta in čudežno besedo, sestavljeno iz petih črk. Nam bo to povečalo zavedanje, kaj vse prejemamo, drugi pa bo pozitivno presenečen, da je nekdo vsaj opazil njegov trud. Ne čakajmo predolgo. In ne čakajmo, da bomo betežni in nujno potrebni pomoči. Takrat se res lažje zahvaljujemo, kajti spet smo kot otroci. Nebogljen človek v starosti je kot otrok ob rojstvu. Ko sprejmemo otroško hvaležnost in odstranimo vmesno napihnjeno pomembnost, se nam je lažje zahvaljevati za vse, kar smo in kar imamo. To nam bo močno dvignilo tiho notranje zadovoljstvo.