Na mirovni misiji v Libanonu

Major Igor Veršnik, pripadnik Slovenske vojske, doma iz Podljubelja, je bil udeleženec mirovne misije v Libanonu, bližnjevzhodni mediteranski državi. Trenutno je tam petnajst pripadnikov Slovenske vojske, Veršnik pa je povedal nekaj o zgodovini mirovne misije v Libanonu, kulturi te države, geopolitičnem položaju, vlogi modrih čelad in begunski problematiki.

Libanon je dosegel samostojnost leta 1947. Od takrat se v državi nenehno izmenjujeta obdobji miru in politične nestabilnosti. Izrael je zaradi napadov Palestinske osvobodilne organizacije leta 1978 vkorakal v Libanon, da bi uničil palestinska oporišča. Varnostni svet Organizacije združenih narodov (OZN) je istega leta dosegel prekinitev spopadov in ustanovitev ter poznejšo napotitev sil UNIFIL (United Nations Interim Force in Lebanon) v Južni Libanon. Prvotni namen je bil nadzor umika izraelskih oboroženih sil iz Libanona in premirja med državama, vendar so nestabilne razmere zahtevale stalno navzočnost sil OZN. Razmere so se zaostrile leta 2005 po atentatu na nekdanjega predsednika vlade Rafika Haririja. Zadnjemu oboroženemu spopadu med Izraelom in oboroženim krilom Hezbolaha julija 2006 je sledilo sprejetje resolucije Varnostnega sveta št. 1701, ki opredeljuje povečanje moči UNIFIL na največ 15 tisoč vojakov. »Razlog za takšno odločitev so razmere v Libanonu, ki ogrožajo mednarodni mir in varnost. Slovenska vlada je septembra 2006 sklenila, da na operacijo UNIFIL napoti prvih dvanajst pripadnikov Slovenske vojske in s tem prispeva k reševanju razmer v Libanonu,« je povedal major Igor Veršnik, ki je bil na misiji od novembra 2015 do maja 2016. Trenutno je v Južnem Libanonu, zgolj nad tem delom države ima jurisdikcijo OZN, kot je pojasnil Veršnik, 15 pripadnikov Slovenske vojske. »Vseh pripadnikov iz kar 39 držav je ta trenutek 13.500. Težko boste med njimi našli Nemca, Američana, Angleža, so pa pripadniki iz tako ''eksotičnih'' držav, kot sta Fidži, Bali. Najvišja vojaška avtoriteta, general, ki je neposredno odgovoren sedežu OZN v New Yorku, je Italijan. Nasploh imajo Italijani največ pripadnikov, okrog štiri tisoč, vplivni so tudi na civilnem področju; trgujejo z Libanonom, v posesti imajo nepremičnine, celo šole, bolnice. Južni Libanon obsega 1200 kvadratnih kilometrov površine, naravna meja na severu je reka Litani, umetna meja na jugu pa modra črta, ki ni obligatorna, ampak se je vsi držijo. Je pa neživljenjska, saj lahko poteka tudi čez polovico neke stanovanjske hiše (dnevna soba je libanonska, spalnica pa izraelska),« je pojasnil Veršnik.

Velikokrat na pogrebu

V sedmih mesecih, kar je bil Veršnik na misiji, je bilo več žrtev med pripadniki mirovnih sil, vseh skupaj do zdaj približno tristo. »Večkrat sem šel na pogreb v Bejrut, vzroka smrti nismo izvedeli, ker se o tem ne govori.« Slovenska enota sicer opravlja izvidniške naloge iz helikopterja ali po cesti po celem Južnem Libanonu. »V času moje misije smo bili priča več raketiranjem na območju Južnega Libanona. Enkrat v sedmih mesecih so proti nam streljali otroci, stari med 10 in 15 let, podmladek Hezbolaha. Hezbolah ima zelo jasno nenapisano pravilo: če jim ti nič nočeš, tudi oni tebi ne. Ti otroci so pa hoteli izpasti ''veliki'' s streljanjem, ampak so morali potem na zagovor v Bejrut. Hezbolah sicer svojo kredibilnost še danes črpa iz vojne leta 2006, imenuje se za osvoboditelja Južnega Libanona in ljudje tem tudi verjamejo. Ima svoje borce, šole, telekomunikacije,« je dejal Veršnik.

Niti vojaki ne vstopijo v palestinska taborišča

Libanon naj bi imel okoli šest milijonov prebivalcev, ampak uradnega štetja ni. Okrog osem milijonov naj bi jih živelo v tujini, večinoma v ZDA. »V državi je 17 verskih sekt. Sobivajo muslimani, teh je okrog šestdeset odstotkov, in kristjani, teh je okrog 25 odstotkov. Krščanske cerkve sicer ne boste videli, imajo pa krščanske vasi lepo urejene, kot so slovenske. Politična ureditev je tripartitna: maronitski kristjan je vedno predsednik republike, šiitski musliman je predsednik parlamenta, sunitski musliman je bil predsednik vlade, a ga zadnja tri leta ne volijo. Je ključen glede na položaj, a ga nimajo, ker naj bi bil imenovan iz Hezbolaha, ki je v Libanonu politična stranka, na seznamu nekaterih držav pa teroristična organizacija, in predsednika vlade zato ne izvolijo. Poveljnik libanonske vojske je kristjan. Končni cilj OZN, za katerega ne vem, kdaj bo dosežen, je, da libanonska vojska prevzame v južnem delu kontrolo nad delovanjem vseh frakcij, tudi Hezbolaha.« Milijon in pol naj bi bilo v Libanonu (znanih) beguncev, predvsem ekonomskih. »Druga zgodba so palestinski begunci. Nihče ne vstopi v njihove kampe. To so taborišča, v katera nimajo dostopa policija, vojska, OZN – nihče. Dogajajo se posilstva, umori, teroristi izhajajo od tod. En tak zelo velik kamp je bil blizu naše baze. Na kupu je tudi po sto tisoč ljudi, kot bi dve kranjski občini stlačili v velikost ene tržiške ali še manj. To niso ljudje, ki so bežali v Evropo, vsaj po mojih podatkih ne, samo vse več jih je v taboriščih. Ker imajo status beguncev, ne smejo delati, zaslužiti plače, prostor se s tem ustvarja za korupcijo,« je pojasnil Veršnik.

Evro ne velja nič

Libanonski funt je uradna valuta, zelo stabilna. Za menjavo so obvezni ameriški dolarji, evro ne velja nič. Uradni jezik je arabščina, a se malo uporablja. Vsi govorijo angleško ter tudi francosko, kar je zgodovinsko pogojeno. Glavno mesto Bejrut naj bi imel okrog dva milijona prebivalcev, postaja vse bolj turistična destinacija (espresso stane tudi deset evrov) in si znova pridobiva predvojni naziv bližnjevzhodni Pariz. »Sam imam sicer nekaj dvoma v varnost, res pa je, da se cela država razvija petdesetkrat hitreje kot kakšna evropska država. Na Bližnjem vzhodu je najbolj urejena država. Pitne vode je na pretek. Tudi finančno je najmočnejša, tu imajo arabske banke sedež. Libanon primerjati s sosedo Sirijo je kot dan in noč, zato ljudje zbežijo v Libanon, a dlje od begunskih taborišč ne pridejo.« 

Si tujec v njihovi državi, spoštovanje je nujno

»Libanonci ne marajo praznih obljub. Italijani imajo to lastnost, da radi obljubljajo, potem na to pozabijo. Libanonci pa ne pozabijo, Italijani zato pogosto dobijo kamne in steklenice za vrat.« To je samo en primer, ki ga je navedel Veršnik, da je treba spoznati kulturo, običaje ... tuje države, v katero vstopaš za nekaj časa. »Hotel sem fotografirati češnje, decembra so tam zares ogromne; fotografijo bi poslal ženi. Še fotoaparata nisem dobro potegnil ven, so bili že na meni. Sovražijo slikanje. Strogo prepovedano je, še sploh fotografiranje žensk.« Igor Veršnik pravi, da so imeli približno mesec dni na misiji časa, da so se privadili, potem praga tolerance ni bilo več. Kot še dodaja, so Libanonke lepe ženske, a v oči je ne pogledaš, ker je ne smeš. Z žensko se ne rokuješ in je ne vprašaš, kako je. Mlajše po večini ne nosijo več naglavnih rut. »Vendar pa ima ženska moč v libanonski družbi, ker je ona tista, ki vzgoji fanta v bojevnika ali mirovnika. Lahko ima moški več deset žena, a vse mora preživeti, ker ženske ne delajo. Ženska nikoli ne nese vrečke iz trgovine, nese jo mož. Stereotip naše zahodne družbe je torej, da ženska pri njih ni nič vredna.«