Stoli in medicinske sestre

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (18)

Veliko smešnih pa tudi bolj resnih dogodkov pozna zgodovina Gorenjskega glasa. Stene prostorov, v katerih je deloval, bi znale marsikaj povedati. Glasovcem gotovo ni bilo do smeha, ko je v oddelku za male oglasi robantil možakar s steklenico bencina v polivinilasti vrečki in grozil, da bo vse skupaj zažgal. In ko je gorenjski podjetnik telefoniral sodelavki novinarki, da bo z njo zaradi njenega pisanja o njem že poravnal račune in ima zato v prtljažniku že primerno orodje – macolo in sekiro!

Vse naše zgode in nezgode, nekatere novinarsko izvirne, ki so prisotne nasmejale do solz ali spravljale v jezo urednike, niso za javnost. Nekatere pa so.

Tako je ena od kranjskih družbenopolitičnih organizacij pred pomembnim posvetovanjem poslala novinarju, ki je običajno zavzeto pisal o politiki, gradivo za posvet s predlogi sklepov. Kolega je v preveliki poročevalski vnemi in v želji po ažurnosti že za prvo številko napisal daljši članek o posvetovanju, ki so ga nato odpovedali. Urednik je rohnel, novinar pa mu je skesano odgovoril: Kar še ni, pa še bo!

Ročni stavci, ki so iz svinčenih črk postavljali besedila člankov in oglasov, so znali, namerno ali po naključju, zakuhati marsikatero nerodnost. Tako so v članku z naslovom Funkcija – čast in odgovornost v besedi funkcija izpustili črko »n« in nastala je »fukcija«… Za nekatere je bila javna morala hudo ogrožena. Pa še ena hujša, zaradi katere je moral urednik na zagovor na občino. V naslovu Edvard Kardelj v Kranju je stavec v priimku Kardelj zamenjal črki »r« in »a«. Si zamislite, kakšen vik in krik je nastal. Za eno od številk Gorenjskega glasa sta bila poslana dva oglasa. V prvem je kranjsko podjetje prodajalo odvečna osnovna sredstva, v drugem pa je ena od zdravstvenih ustanov iskala medicinske sestre. V časopisu je bil nato objavljen oglas, da zdravstveni dom prodaja rabljene medicinske sestre!

Dogajalo se je, da so komu naskrivaj vtaknili v torbo težak predmet, ki ga je nosil, ali sotrudniku pred novim letom izpraznili steklenico žlahtnega, namenjenega za darilo, in vanjo natočili vodo, ki jo je potem svečano podaril osebi, ki ji je bila namenjena. Si predstavljate, kaj je sledilo.

In še ena. V Gorenjskem glasu je bil zaposlen novinar, ki ga kolegom nikakor ni uspelo prepričati, da bi že zaradi ljudi bolj uredil svojo zunanjost. V službo je hodil neobrit, z umazanimi čevlji, v zmečkanih hlačah in srajci, na kateri so običajno manjkali gumbi. Nekega jutra, ko je neurejen prišel v službo, so mu svečano povedali, da mora biti čez dve uri na Brdu, na tiskovni konferenci tedanjega predsednika Tita, dogodku primerno urejen. Srečati Tita je bila sploh njegova velika želja. Drvel je v mesto, si kupil nove hlače in srajco, obiskal frizerja in brivca in v spodnjicah čakal pri znanem kranjskem krojaču, da mu je uredil suknjič in skrajšal hlače. Ko se je vrnil v uredništvo, so mu, na njegovo veliko žalost, povedali, da je predsednikova konferenca odpadla. Potegavščina je učinkovala. Novinar je prihajal odslej v službo bolj urejen …