Prostovoljstvo jo bogati

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Kranj / nedelja, 12. november 2017 / 17:45

Ko se je Jana Belovič pred osmimi leti upokojila, je sklenila, da bo končno delala to, kar jo veseli – pomagala pomoči potrebnim. Sedaj vsak teden obiskuje starejše v Domu upokojencev Kranj ter z njimi deli svoje izkušnje in široke nasmehe.

Kranj – »Že kot majhna deklica sem si vedno želela delati z ljudmi. Želela sem jim pomagati, zanje narediti nekaj dobrega. Enostavno sem želela biti koristna in že takrat sem si želela postati medicinska sestra. Doma so bili proti temu, saj bi morala v internat v Ljubljano. Prepričali so me, da sem se vpisala v kranjsko administrativno šolo. Uspešno sem jo zaključila in nato vse življenje delala s papirji, v administraciji in na koncu tudi v marketingu Gorenjskega glasa. Vsako delo sem opravljala po najboljših močeh, ves čas pa sem vedela, da bom nekoč, če bom le lahko, delala nekaj takega, s čimer bom pomagala pomoči potrebnim. Že ko sem se pripravljala na upokojitev, sem se zanimala za delo v kranjskem Zavodu Korak. Toda tam se je izkazalo, da so me bolj potrebovali v komerciali, kar je pomenilo, da bi znova delala s papirji. Ko sem prek Marije, ki je bila prostovoljka v domu upokojencev, izvedela, da tam potrebujejo ljudi, ki bi pomagali skrbeti za starejše, sem se povezala z delovno terapevtko Vido Globočnik in hitro sva se zmenili. Julija sem šla v pokoj, že prvega septembra pa sem začela delati kot prostovoljka v tako imenovani skupini za samopomoč,« pravi Jana Belovič, ki je upokojenka že dobrih osem let.

»Trenutno nas je v Domu upokojencev Kranj med petnajst in dvajset prostovoljcev, ki pomagamo pri različnih stvareh. Sama skupino za samopomoč vodim že osem let, dobivamo pa se vsak torek. Imam kar veliko skupino, saj na druženja prihaja 14 uporabnikov, ki so stari od 76 do več kot devetdeset let. Delo poteka prek medgeneracijskega društva Z roko v roki, katerega članica sem. Za vsako srečanje sem namreč moram pripraviti, navadno pa se pogovarjamo o aktualnih temah oziroma tistem, kar mislim, da nas bo vse skupaj pritegnilo. Govorimo o naravi, prehrani, podnebnih spremembah, te dni bomo govorili o Martinu Luthru. Prav je, da vsi skupaj nekaj naredimo za svoje sive celice in se spodbujamo k razmišljanju in polemiki. Tako imam zadnji dve leti kot pripomoček tudi tablo, s pomočjo katere se gremo tako imenovane vislice. Vsi zelo radi sodelujejo in ura druženja ob smehu in različnih domislicah res hitro mine. Vedno preberemo tudi horoskop in čisto na koncu tudi zapojemo. Seveda ne pomagam le pri vodenju skupine za samopomoč, ampak tudi takrat, ko v domu pripravljajo različne dogodke in druženja, od piknikov do izletov,« pravi Jana Belovič, ki je na predlog Doma upokojencev Kranj letos prejela tudi priznanje za prostovoljca leta.

»Priznanje me je presenetilo, bila sem zelo vesela in sem ponosna nanj. Marsikdo me vpraša, kako lahko vztrajam že več kot osem let, moj odgovor pa je vedo enak: Za prostovoljstvo sem se odločila v svojem srcu in to delo me enostavno bogati. Ko preberem čestitke, ki mi jih v moji skupini pripravijo ob rojstnem dnevu, ko ob srečanjih vidim oči in nasmehe sodelujočih, je ves trud poplačan. Zavedam se, da jim v dom prinesem košček zunanjega sveta. Tudi če sem slabe volje, če imam sama težave, lahko to delim z njimi. Postali smo kot družinica,« še pravi Jana Belovič in dodaja, da bo prostovoljka, dokler ji bo le dopuščalo zdravje.