Vloga žrtve

V naši deželi hitro prevzamemo ta način reševanja problemov. Lahko razumemo ljudi, ki so doživeli hude in manj hude krivice, da prevzamejo vlogo žrtve. Težje sprejmemo, da se jo tako močno oklenejo, da z njo živijo leta in leta. Razlogov, da prevzamemo vlogo nemočnega opazovalca sebe in dogodkov okoli nas, je veliko, npr.: kot otrok sem bil vedno na drugem mestu, sodelavec je neupravičeno napredoval, otroci me ne ubogajo, direktor me je okaral, moram biti tiho in ponižen, da me bodo imeli radi, karkoli sem že poizkusil, se mi je pokvarilo, preveč sem prestrašen in ne upam si iti novim izzivom naproti, doma nisem dobil čustvene bližine in je ne znam dati ženi, slaba ocena zgodovine v sedmem razredu osnovne šole mi je uničila veselje do šole, saj me niti ne opazijo …

Najslabše je, da življenje mine v ocenjevanju, kako se nič ne da narediti in nič spremeniti. To je pasivna drža človeka. Pogosto se oklepamo te vloge, da nam ni treba storiti koraka naprej. Drugi nas pomilujejo in nam nekaj časa pomagajo, nato nas imajo dovolj in se umaknejo. In jaz, revež, spet ostanem sam, ker sem vedno pomoči potreben. Je že prav, da takšnim ljudem pomagamo, vendar jim bomo najbolj pomagali, ko jim bomo pomagali pri iskanju vzroka za vlogo, ki jo igrajo. Pomagamo jim, ko jih spodbudimo v aktivno vlogo. Kako? Morda samo s preprostim vprašanjem: »Kaj boste storili, da bo drugače?« Kljub tarnanju, da se nič ne da storiti, ponovimo vprašanje večkrat.

Zakaj se ljudje tako zelo oklepamo vloge žrtve? Zato ker je to mnogo lažje kot pogledati vase in v vzroke, ki so nas porinili v takšno življenjsko držo. Zadaj je vedno krivica, ki se nam je zgodila. To so lahko zelo boleče krivice (zgodnje ali nasilne smrti naših bližnjih, odsotnost enega ali obeh staršev, razne izigranosti v službi, razna zasramovanja doma ali v družbi …), zato moramo takoj zapisati, da žrtve dejansko zelo trpijo. Da je še težje, žrtve zelo pogosto čutijo veliko krivde, ki jih blokira in sili, da ostajajo na isti boleči točki. Nočejo in si ne upajo pogledati, kaj vse so v času dogajanja krivice potlačili globoko nekam vase. Te notranje bolečine nujno potrebujejo veliko sočutja. Takoj nato pa trdno odločitev, da bodo zapustili igranje vloge žrtve. Da bodo z vpogledom vase (priznanje velike žalosti, ker npr. ni bilo staršev, priznanje osramočenosti, ker je mama pila, priznanje bolečine, da nikoli nisem zadosti dober, priznanje čudnega občutka, da sem nezaželeno prišel na svet …) razbremenili sebe in prevzeli aktivnejšo vlogo. Ni treba, da se vedno prilagajajo.

Odločitev za slovo od vloge žrtve nam bo omogočila odpuščanje ljudem, ki do nas niso bili dovolj dobri. Nato se bomo tudi lažje odprli dobremu, ki je razpršeno po celem svetu. Če dobrega do sedaj še nismo videli, še ne pomeni, da ga ni.