Preko barikad do bralcev

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. november 2017 / 12:03

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (16)

Bil je junij 1983. Časopis, takrat se je imenoval še Glas, se je znašel v težkem položaju. Višina pomoči ustanoviteljic občinskih konferenc Socialistične zveze gorenjskih občin se je zmanjševala, tiskarske storitve so se dnevno dražile, zmanjkovalo pa je tudi tiskarskega papirja. Kolektiv Gorenjskega glasa je varčeval tudi z zmanjševanjem obsega časopisa: ob torkih je obsegal 12, ob petkih pa 16 strani. V tiskarni Ljudske pravice, ki je takrat tiskala naš časopis, se je bilo treba za tisk vsake številke dogovarjati posebej. V petek, 17. junija, pa se je zgodilo najhujše. Tiskarna ni mogla zagotoviti papirja, zato Glas ni bil natisnjen in ni izšel! Tudi za prihodnje številke ni bilo zagotovila, da papir bo. K sreči je bil. Kaj takega se ni zgodilo ne prej ne kasneje, do današnjih dni. Bile so manjše zamude zaradi okvar ali težav pri dostavi, vendar so bile vse številke natisnjene in so izšle. Upam, da bo tudi v prihodnosti tako!

Junij leta 1991 je bil drugačen. Gorenjski glas je bil poleg, ko je slovenska skupščina sprejemala zakonodajo, ki je bila osnova za razglasitev ustanovitve države, pol leta po plebiscitu. Odprtje 7864 metrov dolgega predora Karavanke je minilo brez za tak dogodek običajnega sijaja, brez udeležbe visokih gostov, kar je odsevalo razmere, v kakršnih sta se znašli Slovenija oziroma Jugoslavija. V učnih centrih Teritorialne obrambe so naborniki prvič prisegli zvestobo slovenski državi in njeni vojski. Policisti so si namestili na kape slovenske in nič več jugoslovanskih oznak. V Ljubljano je prišel predsednik takratnega jugoslovanskega izvršnega sveta Ante Marković in vodstvo države ter poslance skupščine prepričeval, naj se odpovedo osamosvojitvi, kar bo ta škodovala Sloveniji. Gorenjski glas je v petek, 28. junija, na prvi strani zapisal: Na mnoga leta, moja država! Branili bomo njeno samostojnost.

Vojna se je začela. Naši novinarji in fotoreporterji so bili na terenu, med pripadniki policije in teritorialne obrambe. Pogumni so bili. Gorenjski glas je kljub vojni izšel in bil pravi čas pri naročnikih in bralcih. Šofer se je v dneh vojne ob ponedeljskih in četrtkih zvečer s tovornjakom, na katerega je v Delovi tiskarni v Ljubljani naložil štiri tone težke izvode Gorenjskega glasa, prebijal preko barikad in prišel še pravočasno v Kranj. Tudi Gorenjski glas se je s poročanjem o rojevanju slovenske politične, kulturne, gospodarske in vojaške samozavesti in o poteku prelomnih dogodkov v Sloveniji in na Gorenjskem uvrstil med junake osamosvojitve!